Čedno dekle ima tri desetletja

»Dobrodošli v Hollywoodu! Kakšne so vaše sanje? Vsi sanjajo. Nekatere sanje postanejo resničnost, druge ne. A nadaljujmo s sanjarjenjem. To je Hollywood, vedno je čas za sanjarjenje,« za konec Čednega dekleta, filmske pravljice o Zlatolaski, pravzaprav rdečelaski, ki jo pride rešit bogati princ z limuzino in ponjo spleza v stolp njene revščine, kljub njegovemu velikemu strahu pred višino, pove mimoidoči temnopolti moški. Eden redkih prizemljenih likov v eni najslavnejših romantičnih komedij, ki je prav te dni praznovala 30. rojstni dan.

Tudi prvotni scenarij Čednega dekleta je bil mnogo bliže realnemu svetu deklet, ki so se konec 80. let prodajale na hollywoodskem bulvarju. Scenarist J. F. Lawton, ki je živel tam blizu in je vedel, kako so živela, je ustvaril temačno dramo o z drogami zasvojeni prostitutki, ki konec tedna preživi z bogatim poslovnežem.

Do tedaj je ustvarjal čudne gasilske zgodbe, nindža filme, ker je mislil, da se bodo prodajali, ta zgodba pa je prišla iz resničnega življenja. »Po prvotnem koncu Lewis zapusti mesto in Vivian v zadnji minuti ponudi, da jo odpelje nazaj. V avtomobilu se skregata, odpre ji vrata in reče: 'Moraš iti.' Ona ihti. Izroči ji denar, vendar ga Vivian noče vzeti, zato ji ga porine v roke. Ta mu ga vrže v glavo, on pa spelje. Potem ko se odpelje, ona denar pobira v jarku,« je Lawton razkril v posebni zbirateljski številki revije People, posvečeni 30. obletnici filma, v kateri so zbrali spomine snemalne ekipe in igralcev.



Ko se je v film vmešal Disney (oziroma njihova produkcijska hiša Touchstone Pictures in Buena Vista Pictures kot distribucijsko podjetje), je režiser Garry Marshall, ki je zaslovel s televizijsko komedijo Happy Days, iz prvotnega scenarija izrezal temne dele o zasvojenosti z drogami in seksualne podrobnosti ter se zatekel h kombinaciji pravljic. »Julia je bila Zlatolaska, Richard je bil očarljiv princ, Héctor Elizondo (igral je direktorja hotela Barneyja Thompsona) pa dobri botrček.« Ljudje so želeli videti pravljico.

Ta se je zaradi neverjetnega uspeha spremenila tudi v pravljico za filmarje. Še danes slovi za fenomen med romantičnimi komedijami in je kljub različnim kritikam tedaj obnorela svet. Ustvarila je 463,4 milijona dolarjev prihodkov, v ZDA so prodali največje število vstopnic za romantično komedijo v zgodovini, že ta vloga pa je Julii Roberts prinesla zlati globus za najboljšo igralko in nominacijo za oskarja.
 

Osem drugih igralk

Za vlogo Vivian Ward so bile v igri med drugimi Sandra Bullock, Madonna, Drew Barrymore, Kristin Davis, Meg Ryan, Sarah Jessica Parker in Molly Ringwald. Julia Roberts je v lanskem intervjuju za Guardian dejala, da je imela srečo, da je dobila vlogo. To je bilo šele, ko so odslovili osem drugih igralk. »Še zlasti na začetku kariere to ni izkaz talenta, ampak sreče in tega, da si iz te sreče zmožen nekaj ustvariti,« je prepričana.

Po pripovedovanju režiserjeve žene Barbare Marshall pa se je tega projekta lotila resno. Nekega dne je prišla k njej v službo – delala je kot medicinska sestra v losangeleški probono kliniki, namenjeni spolnim delavcem – in se odločila, da gre ven z nekaterimi dekleti; pokazale so ji, kako hoditi, kako se približati avtomobilu in podobno. A tudi režiserjeva žena je uveljavila svoje poslanstvo z vztrajanjem, da Vivian nosi kondome. Domov je prinesla vse mogoče barve in oblike, mož pa jih je zataknil v Vivianine črne lakaste škornje.



Glavno moško vlogo naj bi najprej ponudili Burtu Reynoldsu, med kandidati se je omenjalo tudi par Michelle Pfeiffer in Ala Pacina in strinjati se kaže z besedami scenarista Lawtona, da bi bil to povsem drugačen film. Dejal je: »Morda bi bil bliže prvotni zasnovi in morda ne bi imel srečnega konca. Toda kemija med Julio in Gerom je na platnu zelo očitna, bila je očitna tudi na avdiciji. Prav zato si težko predstavljaš, da bi se film lahko končal kako drugače, saj sta drug ob drugem kar zažarela.«

Eden takšnih žarečih in prepoznavnih filmskih trenutkov je, ko se odpravljata v opero in Edward pokaže Vivian dragoceno ogrlico v škatli. Režiser je Geru naročil, naj se šali z Robertsovo, kadar se bo med snemanjem zdela utrujena. Bila je mlada in je hodila ven, na snemanja pa je tu in tam prišla tudi utrujena in zaspana. Naročil mu je, da ko bo segla proti škatli, naj jo hitro zapre, posnetek s širokim nasmeškom rdečelaske pa so pustili v užitek tudi gledalcem.
 

Še enkrat v Pobegli nevesti

Toda dvojica skorajda ne bi zaživela pred filmskimi kamerami. Gere je namreč večkrat zavrnil vlogo, nazadnje ga je Robertsova prisilila v to. »V resnici sem se res pregovarjala z njim,« je zaupala reviji People. Tudi Richard Gere je priznal, da prvotno ni bil navdušen nad filmom, da se mu je scenarij zdel bedast, za njegovo vlogo pa se mu je zdelo, kot da jo je dobila poslovna obleka.

Leta 2012 je ob promociji trilerja Arbitraža, ko je bil svet v globoki gospodarski in družbeni krizi, Čedno dekle označil za neokusen film, saj da poveličuje svet posrednikov z Wall Streeta. »Ljudje me sprašujejo po njem, a jaz sem ga pozabil. To je bila bedasta romantična komedija,« je izjavil. Se je pa zavedal, da brez te vloge ne bi dobil nobene druge v romantičnih komedijah, kot je bila denimo Pobegla nevesta, v kateri je režiser Marshall spet združil nepozabni filmski par.



Pri britanskem Telegraphu so ob 30. obletnici filma izpostavili, da garderoba Vivian Ward še danes vpliva na modo, prav oblačila pa so pomenila tudi simbolno transformacijo glavne junakinje iz pocestnice v spoštovanja vredno žensko.

Kostumografinja Marilyn Vance je ustvarila vsa oblačila Vivian, v njeno garderobo pa vključila tudi kose iz vintidž prodajaln v Los Angelesu in Londonu. Med najbolj ikoničnimi, ki je simbolizirala Vivianino novo življenje, je rjava obleka z belimi pikami, ki jo je nosila na tekmi pola.

Kostumografinja je izbrala tradicionalno in damsko, brez rokavov, stisnjeno v pasu in ji določila še bele rokavice in klobuk. Med vplivnimi ikoničnimi kosi so še bela srajca, v kateri je z Edwardom Lewisom odšla po nakupih, oprijeta belo-modra obleka z začetka filma, dva rdeča suknjiča in rdeča večerna obleka, v kateri jo je Lewis z zasebnim letalom odpeljal na Traviato v San Francisco.

Ta bi morala biti črna, takšno je želel tudi režiser, a je Marilyn Vance vztrajala pri rdeči. Zasnovala jo je po Madame X s portreta Johna Singerja Sargenta iz leta 1884, ki ga hrani newyorški Metropolitanski muzej umetnosti.
Patrick Richwood, ki je zaigral fanta v dvigalu, je za posebno številko revije People dejal: »Filmski je trenutek, ko stopi iz dvigala v rdeči obleki; ko je prišla na snemanje, smo to resnično tako doživeli. Vsi smo utihnili.«