Bolezen pride k tistim, ki so sami v srcu

Ko sva se sredi poletnega dopoldneva pogovarjali v Delovem studiu, me je Tatjana Zorko, znana kardiologinja in tudi psihoterapevtka, najprej vprašala, ali bi pogovor lahko posvetili dvema izjemnima letos preminulima Slovenkama, Manci Košir in Aniti Ogulin. Kardiologinja je sicer tudi sama prebolela raka.

Kardiologinja Tatjana Zorko v Delovem studiu. FOTO: Luka Maček

Anite Ogulin sicer niste osebno poznali, z Manco Košir pa sta dolgo prijateljevali. Več desetletij.

Spoznali sva se pred 40 leti na srečanju zdravljenih alkoholikov, kjer sem jaz delala kot študentka, njo pa so povabili na novoletno srečanje. Lepa, mlada, polna energije, takrat že znana televizijska, je pristopila k meni in me ogovorila. O sebi sem vedno mislila, da sem nevredna pozornosti, bila sem tiha siva miška. Vse dokler ni ona prišla v moje življenje. Zame, tako kot verjamem tudi za mnoge druge, je bila bistvena oseba. Obdarila me je s tistim, kar je nujno, da imaš v življenju – s presežnim.

Kaj mislite s tem?

Več kot tisto, kar je nujno, da preživiš. Videla me je, slišala, podpirala. Podarila mi je vse to, česar sicer nikoli ne bi imela. Svojo prisotnost, svojo posebnost, svoj zgled.

Tisto, kar naj bi ženske v resnici dajale druga drugi?

Tako je. To, kar nekatere nismo dobile od svojih mater, ker niso imele ali znale dati. To sem jaz dobila od Mance, ki je bila, tako v vlogi mame in v vlogi sestre in v vseh vlogah, ki so potrebne, da človek potem pride do sebe in je zadovoljen sam s sabo.

Kaj je skupnega bolnikom, ki imajo težave s srcem?

Vse in nič. O tem je bilo veliko študij. Preventivna kardiologija, ki je moja ljubezen, govori o tem, kako z načinom življenja, od gibanja, hrane, razmišljanja do odnosov, upočasniti proces staranja žil, vnetja v telesu in vseh drugih dejavnikov, ki pripeljejo do ateroskleroze, ki je glavni problem ožilja. Včasih so govorili, da so k boleznim srca in ožilja nagnjeni ljudje, ki so po značaju tipa A. Tip A pomeni menedžerji, beli ovratniki, vodje. Jaz bi rekla, da torej nekdo, ki je v neki vlogi in mu ta vloga postane breme.

Človek, ki ima absolutno premalo veselja v življenju. Premalo radosti, premalo bližine, premalo topline, premalo sočutja. Tisti, ki ne skrbijo za intimne bližinske odnose. Tisti, ki so sami. Sami v srcu. To so ljudje, ki so bolj nagnjeni k srčnim boleznim. Jaz sem bila zelo kratek čas vodja oddelka in to je bil najhujši čas v mojem življenju.

Tudi vi ste pozneje zboleli. Ste še pred diagnozo začutili, da se nekaj dogaja v telesu?

Čutila sem. Na srečo sem čutila. Takrat sem bila stara 48 let. Na videz sem živela v idealnih okoliščinah. Imela sem že svojo zasebno ordinacijo s koncesijo. Lahko sem delala tako, kot sem želela in zmogla. Ljudje so me imeli radi, nič hudega se mi ni dogajalo. Ampak rak nastaja dolgo časa. Pri meni je bil odkrit leta 2003, v razjedi želodca, kar pomeni, da sem imela težave zaradi razjede, ne zaradi raka. Na srečo kemoterapija ni bila potrebna, kajti agresivne terapije poleg bolnih celic poškodujejo tudi zdrave. Spodbujala me je knjiga Upanje pri raku: duh pomaga telesu, ki jo je napisal nemški zdravnik Walter Weber, ki se je ukvarjal z rakavimi bolniki. Bil je eden izmed prvih, ki je govoril o tem, da raka dobijo ljudje, ki imajo vzorec samosti.

Kaj pomeni vzorec samosti?

Občutek, da moraš poskrbeti sam za vse. Tega se pa ne da. Ljudje smo mnogocelični organizem, sestavljen iz več milijard praznih celic. Ko pride neka huda stresna situacija, ki je vedno povezana z odnosi, recimo propadel zakon, nesreča v ljubezni, smrt otroka, izguba službe in tako dalje, to v celico vsadi idejo, da bo lažje preživela, če bo sama in samooskrbna. Ta celica se loči iz mnogoceličnega organizma in začne sama producirati svoje celice. Tako se začne avtonomna rast tumorja, ko se celice delijo, vse imajo isti program, ampak to ni več program, ki bi služil temu mnogoceličnemu sistemu, ampak samo temu enoceličnemu sistemu.

Kaj je bila za vas huda stresna situacija?

Moj oče nas je zapustil, ko sem imela 11 let. Fizično sem čutila mamino bolečino. Hkrati sem idealizirala očeta. Moja mama je bila zelo dobra samohranilka, a bila je zelo nesrečna ženska. To je bilo bistveno. Kot samohranilka je popolnoma zadovoljila svojo funkcijo, sama je vzgojila mene in brata, ob tem, da je bila skoraj nepismena, tkalka v tovarni z majhnimi dohodki, ji je uspelo do kruha spraviti dva otroka. Njen cilj je bil, da sva midva dobro. In to ji je uspelo, ni pa rešila sebe kot ženske, ker ni mogla odpustiti mojemu očetu, da jo je varal in zapustil.

Premalo veselja v življenju, premalo radosti, bližine, premalo topline, sočutja. »Taki ljudje so bolj nagnjeni k srčnim boleznim.« pravi Tatjana Zorko. FOTO: Matej Družnik

Pravite, kot citirate psihoanalitičarko Alice Miller, drama je biti otrok.

V otroštvu nam tako operejo možgane, da nismo dobri, da takšni, kot smo, nismo zaželeni. Kaj pa je tebe treba bilo? Pravijo celo v zadnjem času, kako je odločilnih prvih tisoč dni življenja. To prtljago zgodnjega otroštva nosimo za sabo celo življenje, a jo na racionalni ravni pozabimo. Imamo maske tega, kar je všeč mami, očetu, učiteljem, sistemu. To nosimo, ker to znamo. Moja mama, recimo, ni mogla razumeti, da kot otrok ne morem biti na njeni strani. Da bi preživela ob njej, sem se seveda delala, da sem na njeni strani, hrepenela pa sem tudi po očetu. Ampak oče mi je po drugi strani očital, da sem na njeni strani. Skratka, bila sem med dvema ognjema. Oče se je potem umaknil, jaz pa sem 35 let čakala, kdaj me bo poklical, kdaj me bo obiskal. Nekaj mesecev pred odkritjem raka sem se odločila, da ga bom poiskala. In sem šla. Živel je v Nemčiji, bil drugič poročen. Za vsak rojstni dan mi je sicer poslal iskrene čestitke, ampak v resnici se ni zanimal zame. Moje hrepenenje je bilo tako močno, da je šlo čez vse to. Nisem spoštovala reda ljubezni, ker red ljubezni pomeni, da te imajo starši radi brezpogojno. Starši morajo trkati na vrata in starši morajo izražati otrokom ljubezen.

Kaj pa, če starši niso v stanju izražati ljubezni, zaradi bolezni ali hude travme? Ali takrat še vedno velja red ljubezni?

Red ljubezni mora tudi takrat veljati absolutno. To uči tudi metoda postavitve družine, ki jo je razvil Bert Hellinger. Odrasel otrok mora sprejeti to, da red ljubezni pravi, da se prikloni svojim staršem za darilo življenja, ampak ne sprejme njihove travme, ne sprejme njihove nesposobnosti biti starši. Otrok se nikoli ne sme truditi biti njihova oče ali mati, ker to ni red ljubezni. Jaz sem red kršila in ga takrat poiskala. Srečala sem se z njim, ampak zanikala vse svoje težave. O sebi sem govorila tako, kot da sem najboljša, samo da bi mu prihranila ta občutek, da ni bil dober oče.

In potem je prišla bolezen.

Bolezen je bila darilo. Ko sem zbolela, sem se lahko nehala pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem. Ne samo v odnosu z očetom, tudi v odnosu s partnerjem, s prijatelji, z mnogimi ljudmi. Takrat je stekel proces, ki še vedno teče. Biti pristen. Biti pristen v čutenju, v izražanju same sebe, v načinu življenja. Pristen si lahko takrat, kadar nisi preračunljiv. Mi smo pa velikokrat preračunljivi. Na videz smo prijazni zato, da bi dobili tisto, kar potrebujemo. Ampak naša narava si želi biti to, kar je. Vsi si želimo biti objeti, sprejeti, videni, slišani, podprti v tem, kar smo, ne v tem, kar nismo.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete spodaj