Afne. Takšne in drugačne

Četverica sošolk v rosnih najstniških letih se je v zadnjih počitniških dneh odločila, da bo obiskala živalski vrt, destinacijo, ki je na videz že ušla z njihovega obzorja. Ena od deklet že v otroških letih ni zahajala tja, pretiranega zanimanja za živali ji ni vzbudilo niti mamino navdušeno prigovarjanje, da je žirafam poslej mogoče zreti v oči ter jim pogledati med rožičke. Kolikor se je spomnila, takšnega razgleda, ko je bila majhna, kljub poštenemu stegovanju vratu ni bilo mogoče ujeti. Hči pa je pozornost tako kot mnogi njeni vrstniki raje preusmerila na igrala.

Prav tej, zdaj že najstnici, je ob tokratnem obisku živalskega vrta namenila posebno pozornost mlada šimpanzinja Leona, triinpolletna igrivka, ki je dobila ime po zavetišču za zahodne šimpanze v Sierri Leone. Skozi ograjo ji je porinila olistano vejo in začela vzajemno igro nenehnega vračanja, podobno tisti, ki se ji tako radi predajajo z repom mahajoči štirinožci. Igro je nato nadgradila: vejo je vračala z metanjem čez ograjo, se vmes potuhnila, kot da je vse skupaj ne zanima več ali da je legla k počitku, potem pa hitro vstala in potegnila za palico. »Zares je afne guncala!« je komentirala njena igralna prijateljica, s čimer je bolj pristen, dobesedni pomen dobil tudi napis Afne guncam z novega šolskega zvezka.

Navsezadnje si s temi opicami, ki so nam najbolj podobne, delimo kar 98,6 odstotka genov. »Vežejo nas podobnosti v sestavi krvi, odzivu imunskega sistema, anatomiji možganov, da ne govorim o vedenju,« je povedala britanska primatologinja Jane Goodall. A šimpanzi so jo največ naučili prav o človeških otrocih, je poudarila,­ za njene ugotovitve pa so se sprva najbolj zanimali psihologi. »Podobno kot pri šimpanzih je nujno, da ima otrok v prvih letih življenja ob sebi ljudi, ob katerih se počuti varnega. Pa tudi podobno igrivi so kot naši otroci.« Tako se ni čuditi, če bodo afne, takšne in drugačne, guncali tudi med šolskim letom.