52 dni svobode, velikega veselja in miru

Del zahodne Slovenije je pred 75 leti med vojno vihro za kratek čas svobodno zadihal in se združil. Četudi je mir in upanje v združitev celotnega zahodnoslovenskega narodnega telesa kmalu pohodil nemški vojaški stroj, je ustanovitev Kobariške republike eno najpomembnejših poglavij v slovenski zgodovini. Knjigo o takratnem dogajanju je napisal Zdravko Likar.

Padec fašizma z uradno kapitulacijo Mussolinijeve Italije 8. septembra leta 1943 je bil velik mejnik v primorski in slovenski zgodovini. Čeprav zgolj za 52 dni, je po umiku italijanskih vojaških in civilnih oblasti na željo tamkajšnjega prebivalstva nastalo svobodno ozemlje in v teh razmerah so se Zgornje Posočje, Brda, Benečija in Rezija združili v Kobariško republiko. Svobodno ozemlje je merilo 1400 kvadratnih kilometrov in na njem je živelo 55.000 prebivalcev. To zgodovinsko poglavje je danes (pre)slabo poznano, čeprav o Kobariški republiki lahko govorimo kot o predhodnici današnje slovenske države.
 

Prvič in zadnjič

Od leta 1920 je bilo namreč celotno območje Kobariške republike pod suverenostjo italijanske države, del pa ji je pripadal že od leta 1866. »Najbolj pomembno je, da sta poleg današnjega slovenskega ozemlja zraven spadali še Benečija in Rezija, kar se je zgodilo prvič v zgodovini za uresničitev ideje Zedinjene Slovenije. In zadnjič. Ljudje so občutili svobodo, veliko veselje. In mir,« poudarja Likar.



Nastanek republike je bil posledica vojaškega razpleta druge svetovne vojne, toda šlo je tudi za demokratično politično dejanje s širjenjem in utrjevanjem narodnoosvobodilne misli, obujanjem narodne zavesti med Beneškimi Slovenci in Rezijani ter poskus preseganja etničnih in jezikovnih meja, še posebej pri sodelovanju z italijanskimi protifašisti. Najprej so oblastne funkcije opravljali odbori Osvobodilne fronte, sredi oktobra 1943 pa so na podlagi odloka o volitvah narodnoosvobodilnih odborov izvolili 25 organov ljudske oblasti.

Ljudska oblast je dosegla vidne uspehe z osvoboditvijo 56 političnih zapornikov iz videmskega zapora, z zgledno preskrbo, organizacijo šolstva in zdravniške oskrbe ter zagotavljanjem varnosti in redu v naseljih. Kobariška republika je Benečiji in Reziji z razmahom partizanskega šolstva prvič v zgodovini zagotovila poučevanje v slovenskem jeziku.

Kot Slovenska vojska

Sledil je množičen odhod v partizansko vojsko po mobilizaciji moških med 18. in 45. letom starosti. Že 14. septembra je iz čet na Bovškem, Kobariškem in v Benečiji nastal Bataljon Andreja Manfreda, ki mu je poveljeval Franc Uršič - Joško, Likarjev stric. V Kobaridu so 1. oktobra zaradi velikanskega priliva novih borcev ustanovili 2. soško brigado, njen poveljnik je bil Tone Bavec - Cene. Pet dni pozneje je nastal še Briško-beneški odred pod poveljstvom Zvonka Bambiča. Zaradi velikega števila enot in borcev je bila 10. oktobra ustanovljena Goriška divizija, ki ji je poveljeval Albert Jakopič - Kajtimir. »To je bila pettisočglava vojska na novo ustanovljenih enot. To je toliko, kolikor je danes pripadnikov Slovenske vojske,« primerja Likar.



Pomembno pomoč so enotam zagotovili številni nekdanji aktivni in rezervni oficirji jugoslovanske vojske, predvsem črnogorske in hrvaške narodnosti, po osvoboditvi iz vojnega ujetništva, ki so nato v partizanskih enotah postali operativni oficirji. Poleg tega so se partizanom pridružili tudi sovjetski, angleški, francoski in drugi nekdanji vojni ujetniki.

Toda beneški partizani so se ne glede na željo po boju proti nacifašizmu vendarle razlikovali v videnju prihodnosti njihove dežele in nihali med državno in nacionalno pripadnostjo. Nekateri so vstopali v partizanske vrste zaradi obrambe Italije pred nemško vojsko, medtem ko so drugi videli svoj jutri v združeni Sloveniji.



Nacionalna zavest o pripadnosti slovenskemu narodu je bila premalo razvita in razširjena, poudarja avtor, zato je pogosto prevladala pripadnost italijanski državi: »V knjigi nisem ničesar olepševal, napisal sem tudi, kaj je bilo narobe, grdo. Vendar tega ni bilo veliko. To se je dogajalo po tistem, ko so prišli semkaj komisarji s Krajnskega, ki predvsem niso poznali beneške duše. Naredili so veliko škodo. Kobariška republika pa je vseeno močno pospešila krepitev nacionalne zavesti in pripadnosti Beneških Slovencev.« Kot se je pokazalo po vojni, je bila za marsikaterega beneškega partizana taka odločitev usodna, zlasti v povojnih mračnih letih Benečije s sodnimi procesi, preganjanjem in celo smrtnimi žrtvami.

Opravil dolžnost kot pravi Slovenec

Nemci so ves čas obstoja republike z orožjem trkali na njene meje, tudi z letalskimi napadi na Čezsočo, Žago, Svino ter vasi v Benečiji in Brdih. Partizanska obramba jih je zadrževala do odločilnih spopadov konec oktobra 1943, ko so nemške sile po petdnevnih bojih zasedle Kobarid. Sledil je nepopisen teror, navaja Likar. Po krutosti je prednjačil Bataljon kraških lovcev, ki ima na vesti mnogo nedolžnih žrtev. Streljali so talce in vojne ujetnike, mučili in obešali ujete partizane, požigali vasi.

Vojaški voditelj Kobariške republike Franc Uršič - Joško je konec marca 1945 pred mučeniško smrtjo v tržaški Rižarni napisal sojetnicam pisma, v katerih se sprašuje o smislu svojega početja. »Ko se tako premišljuje, se človek nehote sam sebe vpraša: Zakaj sem tukaj? Kaj sem slabega napravil? Nič drugega kot ljubil sem svojo Domovino, katero hoče tujec zasužnjiti in uničiti naš slovenski jezik. Torej, drage tovarišice, mi smo tukaj v ječi, ker se nismo pustili zasužnjiti in poteptati na naši lastni zemlji. Naše geslo je: Kar je naše, hočemo, druzega ne maramo. Sovražnik z nobenim sredstvom ne more uničiti našega narodnoosvobodilnega gibanja. Ponosni moramo biti, da smo Slovenci, ker čeravno nas je malo, smo se uprli sovražniku, stokrat močnejšemu, in s tem pokazali vsemu svetu, da nočemo biti sužnji..« V teh nekaj vrsticah je zaobjeto prav vse, kar je Primorce gnalo v boj za svobodo in boljše življenje, je sklenil Likar. Gradivo za knjigo je zbiral 40 let.