Zadie Smith se je vrnila

Po sedemnajstih letih življenja v New Yorku se je pisateljica Zadie Smith, med drugim avtorica romanov Beli zobje, O lepoti in Čas svinga, preselila nazaj domov, v londonski predel Kilburn. Prav tu se dogaja njen prvenec Beli zobje, ki ga je napisala pri triindvajsetih, med pripravami na izpite na univerzi Cambridge. Na podlagi osemdesetih strani osnutka je takrat mlada Angležinja jamajškega rodu podpisala pogodbo, vredno 250.000 funtov, po izidu je čez noč postala slavna.

Poročena je z irskim pesnikom Nickom Lairdom in ima dva otroka. Za Guardian je povedala, da je pred leti London zapustila zato, ker se ji je zdela literarna scena v mestu preveč klavstrofobična, na živce ji je šlo, da so jo vedno opisovali kot čudežno multikulturno mlado pisateljico.

Na police knjigarn je pred dnevi prišel njen novi roman z naslovom The Fraud (Goljufija). Uživala je, ko ga je pisala, je priznala, in ko ga je končala, se ji je zdelo, da je padla v črno luknjo. Pogrešala je svoje literarne junake in atmosfero, zdelo se ji je, kot da je morala zapustiti svojo veliko ljubezen. »Vsak angleški pisatelj nekoč napiše zgodovinski roman,« pravi in sama ni izjema.

Roman se dogaja v 19. stoletju in govori o usodah različnih ljudi, o pozabljenem pisatelju Williamu Harrisonu Ainsworthu, ki je v severovzhodnem Londonu rad popival z Dickensom. V Kilburnu je tudi pokopan skupaj s svojo ljubico – bolj kot prevzetno in pristrano je njun odnos v romanu opisala sado-mazohistično.

Njun grob je naključno odkrila, ko se je med pandemijo sprehajala po pokopališču, in potem se je lotila raziskovanja. Glavni junak zgodbe je Tichborne Claimant, ki se je rodil v Avstraliji kot Arthur Orton, se preselil v London in se začel predstavljati za dediča velikega bogastva. Gre za pravo epopejo.

Zabavna umetnost tihih poant

Zadie Smith sovraži slavo. Nikoli ni rada dajala intervjujev, ni se marala fotografirati in ni želela nastopati na televiziji. »Vse, kar si želim, je pisanje.« Mladost je preživela sama v svoji sobi in je vse dni pisala. »Morda prav zato zdaj, pri skoraj petdesetih, nadvse uživam, ko grem skoraj vsak večer ven s prijatelji, klepetam in pijem vino.« Pravi, da sicer pisatelji živijo bolj dolgočasno.

V intervjuju je govorila tudi o svoji mladosti – njena mama je temnopolta Jamajčanka, oče pa belopolti Anglež, ki je bil skoraj 30 let starejši od žene. Sama ima svetlejšo polt in pegice. »Ko sem bila majhna, so vsi mislili, da moja mama ni moja mama, da moj brat ni moj brat in oče ni moj oče, tako drugačni smo bili drug od drugega. Takrat sem se naučila, da je pomembno to, kar mislim jaz, in ne mnenje drugih.«

Skrbijo jo podnebne spremembe. »Generacija mojih otrok je prva, ki razmišlja o tem, da nimajo prihodnosti. Tega si sploh ne predstavljam. Potrebna sta sočutje in akcija.« Nima pametnega telefona, ampak staro nokio. Meni, da so pametni telefoni uničili demokracijo.