Zabavno je potešiti svojo radovednost

Na priznanje za svoje znanstveno delo je John B. Goodenough moral nekoliko počakati. Litij-ionsko baterijo, ki je še enkrat bolj zmogljiva od prejšnje generacije skladišč energije, je kot raziskovalec v britanskem Oxfordu izumil nekako leta 1980. Industrija, zlasti japonska, je zelo hitro razumela, kakšen potencial ima njegov izum. Napravice, ki dandanes stojijo na mizah ali jih prenašamo v žepih, vse po vrsti temeljijo na dognanjih Johna Goodenougha.

Baterije, ki jih je mogoče polniti, so sprva spremenile svet računalništva in omogočile prenosne računalnike, sledila je tehnološka revolucija v mobilni telefoniji, v tretjem valu litij-ionske baterije napajajo vedno večji del svetovnega voznega parka.

Goodenough se je leta 1922 rodil v nemškem mestu Jena. Starša sta bila Američana, oče Erwin Ramsdell se je v Nemčiji ukvarjal z raziskovanjem zgodovine religij. Po vrnitvi v ZDA je John študiral matematiko in študij kljub disleksiji končal z odliko, med drugo svetovno vojno je služil kot vojaški meteorolog.

Po vojni se je lotil študija fizike, po doktoratu je pa kot raziskovalec 24 let delal na bostonskem MIT. Ukvarjal se je z razvojem računalniškega delovnega spomina. Iz ameriške zvezne države Massachusetts ga je pot vodila v Veliko Britanijo, kjer je v Oxfordu odkril način, kako povečati zmogljivost baterij, iz Oxforda pa ga je odneslo na univerzo v teksaškem Austinu, kjer je bil profesor in raziskovalec.

Vprašanje skladiščenja energije ga je zaposlovalo naslednja desetletja. Spadal je med pobudnike električnih avtomobilov, ukvarjal se je z izboljšavami litij-ionskih baterij, raziskoval pa je tudi druge obetavne materiale. Družbe, ki se ukvarjajo s tehnologijami za skladiščenje energije, so ga vabile v svetovalne odbore. Vendar se Goodenough kot znanstvenik ni ukvarjal zgolj z vprašanji, ki so vodila v tehnološke izboljšave, pač pa se je posvečal tudi temeljnim raziskavam magnetizma.

Ko so mu leta 2019 končno namenili Nobelovo nagrado, je v zahvalnem govoru izrekel misel: »Živeti morate do 97. leta starosti in potem je vse mogoče.« Dodal je, da je zelo vesel, ker se mu ni bilo treba upokojiti pri 65 letih. Med predavanjem ob podelitvi nagrade si je odgovoril na vprašanje, ali je znanost zabavna. Znanost je trdo delo, ki prinaša zadovoljstvo, je pojasnil. In zabavno je potešiti svojo radovednost, je poudaril.

Z ženo Ireno je bil John Goodenough poročen 70 let. Umrla je tri leta pred trenutkom, ko je John končno dočakal Nobelovo nagrado. Kot ponosni lastnik Nobelove nagrade je v slavi užival še dobra tri leta. Umrl je v domu za ostarele v teksaškem Austinu.