V znamenju flamenka

Na začetku pomladi v Sevilli poteka aprilski sejem La Feria de Abril de Sevilla. Vsakih 14 dni po veliki noči se mestna četrt Los Remedios napolni z barvitimi šotori, otroci so veseli ogromnega lunaparka, moški prijezdijo na konjih, ženske s pahljačami, oblečene v tradicionalne plesne obleke, pa čas zavrtijo za nekaj stoletij v preteklost.

Ko se znoči, je vse samo še bolj pravljično; ulice krasijo lampijončki, obiskovalci pa se, podkrepljeni z okusno hrano in kakšnim kozarčkom, še bolj vživijo v temperamenten svet flamenka ter uživajo vse do zadnje noči, ki jo razsvetlijo veličastni ognjemeti.



V okrožju Los Remedios posebej za sejem začasno postavijo kilometer in pol dolgo ter sedemsto metrov široko območje, ki ga predvsem ob glavni aleji sestavljajo šotori, podobni cirkuškim, ki jim rečejo casetas. Čeprav lahko postavijo več kot tisoč individualnih šotorov, morajo organizatorji ogromno prosilcev zavrniti. Casetas so sicer zgrajeni iz železnega ogrodja, ki ga prekrijejo z zelenimi ali rdečimi črtastimi ponjavami. Vhodi so postavljeni v baročnem slogu, nad njimi pa izobesijo zastave. Glavni vhod na sejmišče krasi ogromen začasni spomenik, ki je kopija pomembne seviljske turistične znamenitosti. Sejem se začne točno opolnoči na ponedeljek, štirinajst dni po veliki noči, z alambardom, razsvetlitvijo, ko naenkrat prižgejo več kot pol milijona papirnatih svetilk. V nedeljo opolnoči se z ognjemetom dogodek zaključi.



Obiskovalce vsako leto pričakajo nekatere stalnice, ki imajo svoje redne privržence. Ena takih je Peklenska ulica (Calle del Infierno) – ogromen lunapark z množico spektakularnih naprav. V več kot 150-letni tradiciji so domačini vedno ohranjali bistvene elemente sejma, hkrati pa so v skladu s časom vsako leto dodali kaj novega.

Aprilski sejem v Sevilli sta ustanovila dva Nesevillčana – Bask Josë Maria Ybarra in Katalonec Bonaplata Narcissus, in sicer iz čisto komercialnih nagibov. Avgusta leta 1846 sta zaprosila za dovoljenje in naslednje leto aprila je bil prvi sejem, kjer so ljudje lahko tri dni trgovali z živilskimi proizvodi, predvsem pa z živino. 

Domačini so sejem neverjetno hitro vzeli za svojega in ga spremenili v zabavo, ki se je razvila v eno največjih folklornih proslav v Španiji in eno največjih turističnih zanimivosti Andaluzije.