S sodiščem nad zgodovino

Balfourjeva deklaracija je bilo pismo, s katerim je jeseni 1917 takratni britanski zunanji minister lord Arthur James Balfour izrazil podporo imperija ustanovitvi judovske države v Palestini, ob tem pa ne bi smeli prizadeti pravic tamkajšnjih nejudovskih prebivalcev. Danes velja za podlago nastanka Izraela kot judovske države leta 1948.

Kljub lepim željam lorda Balfourja pa se nejudovskim prebivalcem Palestine po letu 1948 ni zgodilo kaj dosti dobrega. Zato je najbogatejši Palestinec Munib al Masri s skupino somišljenikov na palestinsko sodišče vložil tožbo, s katero od Velike Britanije zahteva odškodnino zaradi škode, ki jo je Palestincem povzročil Balfour; pripadniki tega naroda še zdaj nimajo svoje države in nadzirajo le majhen del ozemlja Palestine, pa še ti redki otoki samouprave so obkroženi z judovskimi naselji in pod nadzorom izraelskih varnostnih sil.

Sicer se 85-letni oče šestih otrok al Masri – več kot milijardo evrov vredni poslovni imperij njegove družine obsega podjetja v energetiki, inženiringu, telekomunikacijah, gradbeništvu, turizmu, finančnem sektorju in kmetijstvu – zaveda, da bo sodni postopek težko pripeljal do tega, da bi Britanci plačali za to, kar sam vidi kot zgodovinsko krivico. Vendar pravi, da o tožbi zaradi Balfourjeve deklaracije sanja že od takrat, ko je kot osemletni deček v šoli prvič slišal zanjo.

»Zdaj je najslabši čas v zgodovini Palestincev. Živimo v velikem zaporu,« je novinarjem francoske tiskovne agencije AFP povedal al Masri. Z najslabšimi časi al Masri ne misli samo na omejeno samostojnost Palestine pod budnim očesom Izraela, ampak tudi na to, da vse več arabskih držav sklepa diplomatske odnose z Izraelom. Tako se je dejansko končal več desetletij trajajoč konsenz Arabcev, da odnosov z judovsko državo ne bodo normalizirali, dokler ne rešijo palestinskega vprašanja.

Najbogatejši Palestinec je novinarje sprejel v velikanski palači na vrhu skoraj 900 metrov visoke gore Gerizim, znane iz Svetega pisma, nad palestinskim mestom Nablus. Zgradil jo je pred dvajsetimi leti in je kopija renesančne vile iz 16. stoletja La Rotonde v bližini Vicenze v Italiji. Le da je deset metrov višja od originala. Kot velik zbiralec umetnin jo je al Masri opremil s sto kontejnerji starin predvsem iz Evrope, pa tudi 30 hektarjev namakane okolice bolj kot na sušno območje, v katerem dejansko stoji, spominja na sever Italije.



Al Masri niti približno ni novinec v politiki. Rodil se je v Nablusu leta 1934, leta 1952 pa je šel v Združene države Amerike, kjer je v Teksasu študiral naftno tehnologijo. Po vrnitvi na Bližnji vzhod je v Jordaniji ustanovil podjetje za iskanje nafte in delal predvsem v z njo najbolj bogato obdarjenih predelih ob Perzijskem zalivu. To je bil temelj bogastva, ki ga je pridobil v naslednjih desetletjih. Bil je minister v jordanski vladi in v 90. letih tudi v palestinski oblasti, vendar je večkrat zavrnil ponudbe, da bi kandidiral za predsednika ali postal premier. Dolga leta je bil eden najtesnejših zaveznikov in prijateljev pokojnega vodje Palestincev Jaserja Arafata, ki ga je leta 1970 kar v prtljažniku svojega avtomobila pretihotapil iz Jordanije v Sirijo.

Ker si že 40 let prizadeva za mirno rešitev spora z Izraelom in ustanovitev samostojne palestinske države, se je al Masrija prijel vzdevek boter Palestine. Čeprav nima upanja, da mu bo odpisal, v arabščini še vedno piše pisma ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu in ga poziva, naj spremeni politiko svoje države do Bližnjega vzhoda. Verjetno pa ni dvoma, koga bi palestinski milijarder po predsedniških volitvah raje videl v Beli hiši. V palači na hribu ima na vidnem mestu poleg fotografij, na katerih je z Arafatom in južnoafriško ikono boja za enakopravnost črncev Nelsona Mandele, tudi tako, na kateri je v družbi Trumpovega protikandidata Joeja Bidena.