Romanje h koreninam krščanstva

»V Izmir sem se odpravila, da bi pomagala pri popotresni obnovi dragocenega krščanskega spomenika, cerkve sv. Polikarpa. Nameravala sem ostati nekaj tednov, morda mesecev. Zdaj sem tu že več kot dve leti, z restavratorskimi posegi pa nismo niti na polovici,« pravi akademska slikarka in restavratorka Mira Ličen, ki se je po domačem Piranu že dodobra udomačila v Egeju, turistično in pomorsko razviti turški pokrajini.

Slikarka in restavratorka Mira Ličen pri vsakdanjem delu pod stropom cerkve sv. Polikarpa. Plezala je tudi 10 metrov visoko na oder pod stropom. Foto Ubald Trnkoczy

Piranska slikarka je skromna in zato redkobesedna pri naštevanju opravljenega dela. Toda cerkev sv. Polikarpa je ena sama poslikava ali dragocen spomenik, ki ga je treba obnoviti, zlasti ker mu zob časa, potresi in nemirna zgodovina niso ravno prizanašali. Izmirske cerkve, Polikarpova še posebej, so za zgodovino krščanstva izrednega duhovnega pomena, saj je kljub vsem burnim časom tukaj preživela stara krščanska skupnost. Cerkev v Izmirju je ena prvih krščanskih, ki ji je apostol Janez v svetopisemskem Razodetju namenil poseben odlomek. V Izmirju, Efezu, Koloseju, Pergamonu, Miletu ... se je porajalo krščanstvo. Tu sta delovala apostola Pavel in Janez. Polikarp je bil Janezov učenec, ki je umrl v Izmirju mučeniške smrti leta 155. Prav Janez ga je v tedanji Smirni posvetil v škofa. Zaradi vsega naštetega velja izmirska cerkev za neprecenljivo dediščino začetkov krščanstva.

Omenjena krščanska skupnost se je tesneje povezala s slovensko, ko je papež Frančišek leta 2020 za nadškofa v Izmirju imenoval slovenskega patra minorita dr. Martina Kmetca, ki je tudi sicer veliko let deloval v Turčiji in na Bližnjem vzhodu kot misijonar. Večkrat je obiskal minorite v Piranu, kjer se je med drugim seznanil z ogromnim restavratorskim delom Mire Ličen. Prosil jo je za strokovno pomoč in jo povabil v Izmir.

V delno obnovljeni cerkvi sv. Polikarpa (z leve): dekanski župnik Bogdan Berce, ravnatelj Misijonskega središča Ljubljana Matjaž Križnar, metropolit v Izmirju Martin Kmetec, koprski pomožni škof Jurij Bizjak, ljubljanski metropolit Stanislav Zore, piranski župnik Zorko Bajc, direktor Radia Ognjišče Franci Trstenjak in pivški župnik Marjan Škvarč. Ob prazniku sv. Polikarpa so peli litanije. Foto Ubald Trnkoczy

Na poseben način
poslikana cerkev

»Že pred tem sem razmišljala, da bi morala pomagati pri popotresni obnovi spomenikov, zato sem povabilo sprejela kot izziv. Leta 2020 je cerkev potres dodatno načel. Poškodbe so bile vse hujše, ugotovili smo, da jo je treba temeljiteje sanirati, tudi statično,« pojasnjuje Mira Ličen.

Cerkev sv. Polikarpa je bila zgrajena v baročnem slogu leta 1625 na zahtevo francoskega kralja Ludvika XIII. in z dovoljenjem sultana Sulejmana I. Šele konec 19. stoletja jo je poslikal francoski arhitekt Raymond Charles Péré. Čeprav posamezne poslikave morda nimajo izrazite umetniške vrednosti, Mira Ličen pravi, da jih je treba obravnavati kot celoto, saj je cerkev poslikana po vzoru vzhodnjaških cerkva, torej v celoti. »Poslikave so preproste, vendar gre za redkost in za to, da prikazujejo svetopisemske zgodbe, od življenja sv. Frančiška in Marije, do trpljenja Polikarpa, stene pa krasi še rastlinska ornamentika, značilna za turško okolje. Arhitekt Péré je sicer znan, ker je tudi avtor znamenitega urnega stolpa v izmirskem pristanišču. Čeprav je bila cerkev zgrajena v baročnem slogu, pod novimi poslikavami nismo našli ničesar, kar bi bilo vredno prezentirati. Pač pa smo odkrili precej uničeno podlago pod ometom in smo morali velik del ometa utrditi z dodajanjem apnene malte in drugega veziva. Zelo zahtevno je bilo odstranjevanje laka, s katerim so pred več kot 50 leti prekrili poslikave. To je stene zaprlo, omet je še bolj propadal, slike pa so potemnele. Neprimeren lak smo morali odstranjevati centimeter za centimetrom in slike obnoviti. K sreči sta pri delu pomagali dve mladi turški restavratorki, na prakso pa je hodila tudi skupina študentov,« razlaga Mira Ličen.

Počuti se varneje kot v Parizu

Prevzela je vodenje še drugih restavratorskih posegov v cerkvi. Obnoviti je treba kak kiparski ali kamnoseški izdelek, relief, svetilo ... Zdaj razmišljajo o obnovi oken z vitraži. Restavratorsko podjetje Gnom pa je v dobrem letu in pol, ko je bila cerkev zaprta, obnovilo dva oltarja. »Najprej smo razstavili kamnite dele oltarjev, pustili gradbenikom, da poskrbijo za gradbena dela in temelje, potem pa smo kamenje obnovili in oltarja spet sestavili. Predvsem smo se spoprijemali s težavami pri uvozu opreme v Turčijo, zapleti s carino na meji in seveda dolgo potjo, saj je do Izmirja dva tisoč kilometrov,« je povedal Jože Drešar iz Gnoma, ki je poskrbel za obnovo glavnega baročnega in stranskega secesijskega oltarja. Cerkev ima skupaj 11 oltarjev. Na vprašanje, zakaj hodijo slovenski izkušeni restavratorji na delo v tujino, če je doma toliko dela, ki čaka, je Drešar odgovoril, da je razlogov več, zagotovo pa je koristno spoznati druge kraje in tuje izkušnje pri varovanju spomenikov.

Mira Ličen si je v dveh letih v Izmirju našla atelje, da lahko poleg restavratorskega dela tudi ustvarja in slika. »V Turčiji se počutim dobro, čeprav jezika ne obvladam. Časa nimam, da bi se hitreje učila turščine, ker sem cele dneve na gradbišču. V novem ateljeju je res lepo, imam pogled na celoten zaliv. Kar pa zadeva življenje, se v Izmirju počutim bolj varno, kot sem se denimo v Parizu, Imela sem tudi srečo, da se je častni konzul v Egeju Mazhar Izmiroğlu seznanil z mojim slikarskim delom in me povezal z izmirskimi galerijami, saj imajo tukaj zelo urejen galerijski sistem. Tako so mi po ogledu mojih referenc omogočili, da sem v osrednjem izmirskem kulturnem centru Ahmeda Adnana Sayguna konec februarja odprla slikarsko razstavo z naslovom Samo ljubezen ustvarja. Predstavila sem približno 40 svojih olj in akrilov na platnu,« je povedala umetnica iz Pirana.

Dvojna dolžnost
naše generacije

Slovenskega prvega soproga Aleša Musarja, ki je minule dni skupaj s Pirančani obiskal Izmir in imel nagovor na odprtju razstave, so najbolj prevzele izstopajoče barve piranske umetnice: »To so živahne in optimistične kombinacije zlasti rdeče in prav posebnega odtenka modre. V cerkvi sv. Polikarpa se razkrije, kaj je naša slikarka in restavratorka dala Izmirju. Pa tudi pečat, ki ga je Izmir dal njenemu umetniškemu ustvarjanju. Tisti odtenek modre sem prepoznal v patinirani sinji barvi neba na freskah v cerkvi. V mojem spominu bo to za vedno ostala izmirsko modra. Mira odlično izpolnjuje dvojno dolžnost naše generacije: poskrbeti za ohranjanje tega, kar imamo, in delati tako, da sedanje kulturno ustvarjanje postane kulturna dediščina zanamcev.«

Prvi soprog Aleš Musar in avtorica razstavljenih del Mira Ličen pred svojim posebnim turškim ciklusom Samo ljubezen ustvarja, ki kaže, da je umetnica tudi z razstavo v centru Ahmed Adnan Saygun obrnila nov list v življenju. Foto Ubald Trnkoczy

Tudi fotograf in snemalec Ubald Trnkoczy, ki dobro pozna in spremlja delo Ličnove, je ugotovil, da so njena nova, turška dela drugačna od običajnega sloga. Občutiti je vpliv novega sveta. »Njena dela kažejo, da se je umetnica prebudila v novem svetu in novem življenju, z novimi motivi, zaživela je v novi dinamiki in z novo ustvarjalno, strastno močjo. Pozna se, da je obrnila pomemben list v življenju in da se v novem okolju dobro počuti, čeprav je bil njen umik iz domače Istre po eni strani tudi skok v negotovost in neznano.«

Dirigent Simon Krečič in soproga flavtistka Anamarija Tomac s hčerkami glasbenicami navdušila na srečanju predstavnikov piranske občine s pobrateno izmirsko občino Karsiyaka. Foto Ubald Trnkoczy

Pri tem ji je očitno veliko pomagal nadškof in izmirski metropolit Martin Kmetec, ki skrbi za cerkve v regiji, kjer živi približno 20 milijonov Turkov, med njimi pa je 5000 katoličanov, od tega od dva do tri tisoč v Izmirju, mestu s štirimi milijoni prebivalcev. Kmetec pravi, da je po več kot dvajestih letih misijonarskega dela vzljubil turški narod. »Tako sem se že navadil življenja v islamskem svetu, da se včasih niti ne zavedam več, da živim v okolju z ljudmi, ki imajo drugačno vero, drugačno prepričanje, so bratje in sestre, še posebno, ko trpimo,« je dejal za Družino. »Nismo misijonarji, da bi muslimane spreminjali v kristjane. Ne gre za prepričevanje, gre za navzočnost v zvestobi evangeliju.«

Skupina 160 romarjev

Ob odprtju dela prenovljene cerkve je piko na i dodal piranski župnik Zorko Bajc, ki je konec februarja v Turčijo peljal skupino 160 romarjev iz Slovenije. »Ko sem pred poldrugim letom obiskal Izmir, se mi je porodila zamisel, da bi tudi Pirančani in drugi izvedeli, kako pomagamo pri prenovi starih krščanskih spomenikov. Potem so se stvari začele sestavljati. Na ponovno odprtje cerkve sem povabil slovenskega veleposlanika v Turčiji Gorazda Renčlja, predsedničinega soproga Aleša Musarja, piranska podžupana Roberta Fakina in Christiana Polettija, občina Piran je namreč pobratena z izmirskim mestnim okrožjem Karşiyaka, potem slovenskega metropolita Stanislava Zoreta in koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka, več duhovnikov, piranski mešani pevski zbor Georgios, pet članov glasbene družine Krečič Tomac, pridružilo se je še več drugih, ki jih je zanimalo to romarsko potovanje h koreninam krščanstva.« 

Piranski mešani pevski zbor Georgios je pel v arheološkem parku v Efezu in na vsakem koraku vzbujal pozornost in prejemal pohvale. Foto Ubald Trnkoczy

Bajc je s turistično agencijo organiziral poseben polet za 160 ljudi v Izmir, tam so si poleg cerkve sv. Polikarpa in odprtja razstave del Mire Ličen ogledali še arheološko najdišče v Efezu, Marijino hišo in grob apostola Janeza. U, udeležili pa so se tudi kulturno-družabnega srečanja pobratenih občin. »Ugotovili smo, da smo lahko ponosni na prispevek Slovencev v Turčiji in na tkanje prijateljskih vezi, ki nas bogatijo. Morda pa smo s svojim obiskom prispevali tudi k premisleku, da bi kdorkoli po svojih močeh pomagal ohranjati spomenike, ki so v resnici last vsega kulturnega in dobromislečega sveta,« je dejal Bajc, ki dobro razume, kako težko je skrbeti za cerkvene spomenike, kjer je krščanska skupnost tako maloštevilna kot v Izmirju.