Preživela družinski samomor in našla srečo pri dobrih ljudeh v ZDA

Nedvomno ima vsak tekmovalec na paralimpijskih igrah v Tokiu za seboj težke osebne preizkušnje, ki jih je presegel s pogumom in ljubeznijo do športa. Zelo neobičajna pa je zgodba ameriške paraplavalke Haven Shepherd, rojene v Vietnamu, ki je obe nogi izgubila že kot dojenčica v eksploziji bombe. Ni šlo za nesrečo, temveč načrtovano dejanje, s katerim sta hotela njena starša ubiti vso družino.

Ko se je zgodila tragedija, je bila stara komaj 14 mesecev. Njena rodna starša, ki sta živela na vietnamskem podeželju, sta bila ljubimca, a poroka med njima ni bila mogoča, so ji pojasnili pozneje. Iz obupa nad brezizhodno situacijo sta se odločila, da vzameta življenje sebi in deklici, ki je bila plod njune ljubezni. Privezala sta se na bombo in v objem stisnila dojenčico, nato pa bombo aktivirala. Oba sta bila v trenutku mrtva, njuno deklico pa je eksplozija izstrelila iz kolibe kar 12 metrov daleč. Preživela je, a zdravniki so ji morali amputirati obe nogi. Čez šest mesecev se je njeno življenje nepričakovano obrnilo na bolje. Posvojila jo je ameriška družina iz Missourija.

Svoj prvi nastop na olimpijskih igrah je 18-letna športnica opisala kot nadrealističen trenutek. »Pet let smo se z družino pogovarjali o tem in zdaj se je končno zgodilo,« je povedala po tekmi na 200 metrov, v kateri je osvojila peto mesto. »Želim se samo zabavati. Tukaj sem in uspelo mi je. Dosegla sem svoj cilj, da se prebijem na paraolimpijske igre,« ni skrivala navdušenja.

Svojo zgodbo brez težav deli z drugimi, tega se je naučila od svoje ameriške mame, ki nikoli ni bila v zadregi ob dekličinih vprašanjih. »Nekateri nikoli ne spoznajo svoje zgodbe. Mislim, da sem takšna, kot sem, ker vem, kdo sem bila, preden sem začela živeti to življenje,« pravi zrela najstnica. Ravnanje svojih bioloških staršev razume »na globlji ravni«, nikoli jim ga ni zamerila, zlasti do matere pa občuti sočutje, saj je s tem, ko je žrtvovala svoje življenje, izgubila tudi svojega otroka.

V novi družini Haven odrašča skupaj s šestimi brati in sestrami, njena invalidnost pa nikoli ni bila ovira. Eni si nadenejo očala, ona pa protetične noge, pravi. Pri desetih letih je začela plavati in se zaljubila v ta šport. »Plavanje mi pomeni vse. Tudi če me čaka že deseti trening v enem tednu in sem na smrt utrujena in se mi ne ljubi, se ga veselim. Med plavanjem odmislim telefon, noge in vse tisto, kar me čaka pozneje. Daje mi izjemen občutek miru.«

Po koncu iger bi bila rada le običajna 18-letnica, a ne za dolgo, saj že zdaj ve, da se bo potegovala za nastop na olimpijskih igrah v Parizu. Vendar noče pritiskati sama nase: »Nikoli se nisem jemala preveč resno, zakaj bi se zdaj?«