Na rolki proti raku

Rolkarja, oziroma skaterja ali sk8erja, kakor si pravijo sami, si ponavadi predstavljamo kot potetoviranega mladca, ki na deski s kolesi izvaja različne vragolije. Ali, če gre za rolkanje s tako imenovanim longboardom, od običajne večjo rolko z večjimi, mehkejšimi kolesi – kar omogoča višje hitrosti, ni pa primerna za izvajanje trikov –, ki drvi po kakšni bolj ali manj vijugasti cesti. Nongluk Čairutičai ima res tetovaže, vendar ni mladec, ampak 63-letna Tajka, prebolela je raka in je zdaj najstarejša članica tajske reprezentance v longboardu.

Pred desetletjem so ji odkrili raka na prsih in skozi je dala običajne postopke zdravljenja, se pravi operacije in kemoterapijo. Ta ima skrajno neprijetne stranske učinke, kot je splošna oslabelost. Da bi si povrnila moč, se je Nongluk Čairutičai lotila vožnje z longboardom. Deska na kolesih jo je začela zanimati, ko je opazovala, kako se z njo prevaža zdaj 37-letni sin Sotira. »Ko rolkaš vsak dan, kar čutiš, kako tvoje telo postaja vse močnejše in bolj zdravo. Neverjetno mi je pomagalo pri okrevanju. Najbolj pomembno pa je, da je zabavno,« je povedala 63-letna mati dveh seveda že odraslih otrok.

Vendar Nongluk Čairutičai ni ostala pri rolkanju samo zaradi zdravja in zabave. Sin je hitro opazil, da ima dobro ravnotežje.
Pravi, da je bila mama vedno človek za avanture, zato ga ni presenetilo, da je hitro napredovala. Že po nekaj mesecih vadbe je začela nastopati na tekmovanjih, na katerih je večina udeležencev fantov, starih toliko, da bi bili zlahka njeni sinovi (ali vnuki). Lansko leto se je Džib, kakor jo kličejo kolegi na deskah, uvrstila v tajsko reprezentanco za longboard; verjetno je odveč povedati, da je najstarejša članica do zdaj. Direktor reprezentance Apičat Rutnin je nad njo navdušen, saj je živa reklama, ki med sk8erje vleče nove mlade upe, predvsem dekleta.

Glavno mesto Tajske Bangkok je tako kot praktično vsa azijska velemesta vse prej kot primeren kraj za rolkanje. Vse javne površine, da o cestah sploh ne govorimo, so zatrpane z ljudmi in vozili. To je še posebna težava za tiste na longboardih, saj ti v nasprotju z rolkarji na običajnih, kratkih rolkah, potrebujejo daljše površine za trening. Zato je Nongluk Čairutičai s kolegi neprestano na lovu za primernimi kraji.



Trenutno so našli idealen kraj za trening, rahlo spuščajoči se del avtoceste, zaprt za promet. »Ko se peljem na longboardu, se počutim svobodna. Počutim se, kot da bi pustila za seboj vse težave in spore v življenju,« je povedala novinarjem francoske tiskovne agencije AFP. Dodala je, da so jo na začetku vsi rolkarji in prijatelji prepričevali, naj ne nori in naj si izbere kakšen manj nevaren način rekreacije, vendar je s podporo družine vztrajala. Danes je kot članice državne reprezentance med drvenjem na deski seveda nihče več ne prepričuje, da se ni odločila za pravo stvar.