Kot bobnar in tolkalec ste na odrih vedno v ozadju, jeseni pa ste stopili v ospredje v oddaji Izštekani, kjer ste nastopili kot Buco in prijatelji.

V oddajah Izštekani sem velikokrat sodeloval, tudi na praznovanju Vala 202 pri Andreju Karoliju v Križankah, Dan 202. Enkrat sva se z Juretom Longyko pogovarjala, pa me lani poleti pokliče in pravi, da sem bil največkrat gost v oddaji, a nikoli v ospredju. Vedno sem bil le spremljevalec s skupino ali kot eden od gostov. Malo sva razmišljala, kaj bi se dalo narediti, in sva sestavila seznam vseh mojih projektov v tridesetih letih kariere.

Ste kdaj razmišljali, da bi posneli kakšno samo­stojno pesem? Imate studio, igrate vse inštrumente …

Pri Sausages na vsaki plošči pojem eno pesem – Buco blues, Bayo blues, Bayo boogie … In to je čisto dovolj, kar zadeva mene v ospredju. Moram pa priznati, da sem se spogledoval tudi z idejo kakšne samostojne pesmi, samo kaj, ko tako rad bobnam. Pa sem si rekel, stari, drži se ti raje bobnov.

Čeprav ste bobnarji v ozadju, pa ste vi zelo prepoznavni. Tudi v spotih Hamo & Tribute 2 Love ste izpostavljeni.

In to zato, ker sem igralsko najbolj sposoben. (smeh) Nekoč sem imel tudi idejo, da bi šel na AGRFT. Hotel sem že na sprejemne izpite, potem pa mi je profesor in dirigent Milivoj Šurbek z akademije rekel, naj grem raje na Akademijo za glasbo in igram v orkestru. In sem šel tja na sprejemne izpite. Sicer sem potem diplomiral z zamudo, leta 2016. Pol sošolcev je bilo v moji komisiji. (smeh) Tudi Dejan Prešiček (nekdanji sošolec in pozneje politik, op. p.) je prišel na moj zagovor diplome, da mi je povzročil le še dodaten stres. On je bil takrat že ravnatelj na Konservatoriju za glasbo in balet. Razlog, da sem sploh diplomiral, pa je, da sem učil na dveh glasbenih šolah, tam pa je bila dip­loma pogoj, da sem lahko delal naprej. Opraviti sem moral še strokovni izpit, da so me lahko zaposlili za nedoločen čas. Igral sem namreč v številnih orkestrih, kot so Simfonični orkester, Slovenska filharmonija, Policijski orkester, vojaški orkester, v raznih tolkalnih komornih skupinah in podobno. Potem sem si pa mislil, da ne morem v službi štirideset let gledati teh obrazov. V orkestru se imajo vsi za najboljše, najbolj pametne, vsi so zvezde in si nato mečejo polena pod noge. Ko sem po naključju začel učiti, sem si rekel, to je to! Delo z otroki mi leži. Res super sem se znašel v učiteljskem poklicu.

Po eni strani se vam je uspelo umakniti od orkestrskih obrazov, po drugi pa ste v Ditrojtu, kakor imenujete prostor za vaje za svoje številne skupine, zbrali obraze po svoji volji.

Leta 2006 sem tam dobil prvi prostor za vaje, lastnik je moj najboljši prijatelj, in v slabih dvajsetih letih se je tam zvrstilo okoli petdeset skupin. Stalnih je nekako dvajset, potem pa kakšne potrebujejo prostor samo za posamezen projekt. Lepo je, da se glasbeniki lahko kje dobimo. Prej smo se v lokalih, zdaj se tam. Vse je na kupu. Če se strga struna, poči stojalo za mikrofon ali se kaj pokvari, je vse pri roki. Potrkaš na sosednja vrata in je urejeno.

A čeprav vas je toliko na kupu, je skupno stranišče vedno izredno čisto …

Za to pa imamo čistilko. Tri evre po prostoru za vaje. (smeh) Sem pa skupine, ki tam vadijo, izbral lastnoročno. Sam sem jih povabil. Tako da vem, s kom imam opravka. Nimam rad, da je tam preveč obrazov, ki jih ne po­znam. Pred časom so se kakšni tudi vrinili zraven in se je vse skupaj malo razpustilo. Nekateri svoj prostor oddajo še naprej in se ne ve, kdo pride tja. Potem pa poleti zunaj kurijo in piha! Kaj, če se kaj zgodi?

Buco v akciji. Foto Marko Alpner

Najprej ste igrali harmoniko. Kako to, da ste prešli na bobne?

Bobni so puberteta! Kako boš lovil punce s harmoniko? (smeh) Takrat zagotovo ne bi dobil nobene. Danes je drugače. Danes verjetno prej kaj uloviš s harmoniko. Z učiteljico harmonike sem imel tudi konflikt in sem rekel očetu, da ne prestopim več tistega praga. Vprašal me je, ali bi kaj drugega, in sem odgovoril, da bobne. Bil je lučkar v teatru, vsak petek pa je delal tudi s simfoniki in je poznal glasbenike. Dirigentu Šurbku je to omenil, ta pa ga je vprašal, ali kaj igram. Harmoniko. In me je dal Šurbek zato takoj na melodična tolkala, kot so ksilofon, vibrafon in marimba. Saj to je super, odpre se ti horizont in vidiš, kaj vse se da narediti s tolkali, ampak jaz sem vseeno pogledoval v kot učilnice, kjer je bil zaprašen komplet bobnov, ki je bil očitno bolj za okras. Tako da sem na kompletu bobnov začel igrati šele v Pihalnem orkestru Bežigrad, kjer sem od triangla napredoval do kompleta. (smeh) Pri godbi sem dobil občutek igranja v skupini. Saj veste, potem pa so bila gostovan­ja, mažoretke, punce … (smeh)

Igrali ste vse mogoče glasbene zvrsti, od komorne, klasične glasbe do rokenrola. Katera pa vas pritegne?

Moja starša sta bila oba hipija, tako da se je pri nas vrtelo Stonese, Beatle, Claptona, Fleet­wood Mac, blueserje, kot je Muddy Wa­t­ers. Bila sta kar uživača in sta imela okoli sebe rada družbo in glasbo. Jaz pa sem najprej poslušal rap! Bil sem čisti raper. Poslušal sem Run D.M.C, Beastie Boys in podobno. Ko pa sem začel igrati pri Sausages, je prišel roken­rol. Sicer pri Hamu zdaj ni več toliko tega, gremo v malo drugačno smer. Ampak glasba je glasba.

Kako pa ste dobili vzdevek Buco?

V petem razredu me je nekdo v koloniji v Savudriji začel klicati Buco in se je prijelo in obdržalo. Še učitelji so me tako klicali. Sem se pa tudi preimenoval. Moje rojstno ime je bilo Damir, jaz pa sem se preimenoval v Martina. Ampak je bilo tako ali tako brez veze, saj me vsi kličejo Buco. Samo policisti in na sodišču me pokličejo po imenu.

Kaj pa starši?

Tudi Buco.