Isabelle Huppert: Festivali so za film ključnega pomena

V sredo se bo v Benetkah začel eden najuglednejših filmskih festivalov, njegovi žiriji pa bo letos predsedovala uveljavljena francoska igralka Isabelle Huppert. Enainsedemdesetletna umetnica velja za eno največjih igralskih imen svoje generacije, New York Times jo je pred časom uvrstil celo na drugo mesto največjih igralk in igralcev 21. stoletja. Čeprav je v bogati in dolgi karieri odigrala številne vloge, je velik pečat pustila zlasti z vlogami hladnih junakinj, ki jim ni mar za moralna načela. Nepozabna je bila v filmih Učiteljica klavirja, 8 žensk in Ona, režiserja Paula Verhoevna, v katerem igra skrivnostno poslovno žensko, ki noče privoliti v vlogo žrtve posilstva. Film ji je prinesel med drugim nominacijo za oskarja, kritiki pa so jo ocenili kot eno njenih najboljših.

Tik pred odhodom v Italijo je Isabelle Huppert v intervjuju za New York Times med drugim govorila tudi o pomenu festivalov, za katere je prepričana, da so bistvenega pomena. »Festivali so vedno bolj pomembni. Vsi vemo, da so zaradi novih načinov gledanja filmov, kot so pretočne vsebine, ki sicer imajo svoje prednosti, kinodvorane na nek način ogrožene. Zato so festivali ključni ekosistemi, pomembni tako za opaznost filmov kot tudi celotno filmsko industrijo. Zame so bistveni.«

Čeprav se je obisk kinov močno zmanjšal zaradi pandemije covida-19 in vse večje razširjenosti pretočnih vsebin, želi igralka ostati optimistična glede njihove prihodnosti. »Skupaj z mojo družino skrbimo za dve majhni umetniški kinodvorani v Parizu: Christine in Écoles. Pariz je kar se tiče kinodvoran sploh zelo privilegiran.«

Prepričana je, da naklonjenost gledalcev do kina ne bo izginila. »Lahko se sicer vprašamo, ali je kino večna umetniška forma in ali bodo ljudje še hodili gledat filme v kinodvorane. Nagibam se k odgovoru, da bo tako ostalo tudi naprej.«

Huppert ima za seboj bogato bero najrazličnejših vlog in nagrad. Za cezarja, francoskega oskarja, je bil nominirana 16-krat, dvakrat ga je tudi prejela. Prvo nominacijo za nagrado cezar je dobila že leta 1975 za film Aloïse, navdušila je tudi v glavni vlogi v filmu Pletilja čipk iz leta 1977, leto pozneje je spet za glavno vlogo v filmu Violette Nozière dobila priznanje za najboljšo igralko na festivalu v Cannesu, še eno je prejela dobri dve desetletji pozneje za omenjeno Učiteljico klavirja.

Pred tremi leti so ji na berlinskem festivalu podelili častnega medveda za življenjsko delo in jo ob tej priložnosti označili za brezkompromisno umetnico, ki se ne obotavlja tvegati ali nasprotovati prevladujočim tokovom. Tudi iz Benetk ni odšla praznih rok. Leta 1988 je prejela nagrado Coppa Volpi za najboljšo igralko za film Ženska zadeva in še enkrat leta 1995 za film Ceremonija. Oba je režiral njen ugledni rojak Claude Chabrol. Tudi na Lidu so se ji pred devetimi leti poklonili z zlatim levom za življenjsko delo. Benetke so sploh posebne, je prepričana, saj k čarobnosti festivalskega dogajanja dodatno pripomore še čarobna lokacija.