In še ženska leta

Ko je leta 1972 začela glasbeno kariero, ji je večina napovedala, da bo ta trajala največ leto ali dve. Pol stoletja pozneje je Joan Armatrading še vedno ena od najbolj cenjenih britanskih glasbenic, predlanskim je izdala že 19. album in se z njim znova povzpela visoko na glasbenih lestvicah. Hči mizarja in ­gospodinje, ki sta se v Birmingham ­preselila s karibskega otoka Saint Kitts, je med drugim dobitnica treh grammyjev in dveh britov, zdaj je prejela tudi priznanje ženska leta, ki ga podeljuje isto­imensko britansko združenje.

»Leta 2020 je položaj drugačen kot leta 1955, ko je bila nagrada ženska leta prvič podeljena, vendar o popolni enakopravnosti še ne moremo govoriti. Zato je smiselno, da takšno nagrado še podeljujejo, in sem je izredno vesela,« je dejala 69-letna glasbenica.

Joan Armatrading je prva britanska pevka, ki je s svojimi skladbami zaslovela po svetu. Pisanja pesmi se je lotila zgodaj, pri štirinajstih. »Spraševali so me, kdo so bile moje vzornice, in največkrat omenjali Joni Mitchell; ampak takrat je sploh še ni bilo na sceni,« je povedala. Oče je igral v zasedbi, vendar otrokom ni dovolil, da bi se dotaknili njegove kitare. Priložnost se ji je ponudila, ko je mama kupila pianino, pravzaprav brez posebnega namena, oziroma predvsem zato, ker je menila, da spada v opremo hiše.

O osebnih rečeh nerada govori, sicer pa je odkrito spregovorila o intimnem življenju ­skozi pesmi. Zanikala je, da so vedno v središču besedil njena ­občutja, njena inspiracija so bili ­medčloveški odnosi drugih, ki jih že od malega opazuje z neizmernim zanimanjem.