Henrik VIII. se je pojavil na omrežju X

Umetnostni zgodovinar Adam Busiakiewicz ni eden tistih, ki vse dni tičijo v likovnih galerijah in med knjigami, ampak spremlja tudi družbena omrežja. In še dobro, da je tako, saj je povsem po naključju odkril portret angleškega kralja Henrika VIII., za katerim se je izgubila sled.

Bilo je res presenetljivo odkritje. Ko je Busiakiewicz brez posebnega cilja pregledoval objave na omrežju X, je naletel na objavo Tima Coxa, lorda poročnika iz Warwickshira, kar je častni naziv za predstavnika britanske krone v tem okrožju. Na fotografiji so bili udeleženci sprejema v dvorani Shire Hall v kraju Warwick, kjer ima sedež okrožni svet. A poznavalca likovne umetnosti Busiakiewicza niso zanimali udeleženci srečanja, temveč je njegovo pozornost pritegnila slika, ki je visela v ozadju. Takoj ko jo je zagledal, je pomislil, da gre za manjkajoči portret tudorskega monarha Henrika VIII. Pozornost strokovnjaka je pritegnila podrobnost, okvir portreta je bil namreč na vrhu izrazito zaobljen. Nemudoma jo je povezal s serijo 22 portretov, ki jih je v 90. letih 16. stoletja naročil lokalni politik in izdelovalec tapiserij Ralph Sheldon. Premožnež si je namreč zaželel, da bi svoje domovanje Weston House okrasil s portreti kraljev, kraljic in vplivnih sodobnikov. Vsi portreti so bili narejeni na podoben način, in sicer so bili zgoraj oblikovani v lok, zato da so se lepo prilegli arhitekturnemu frizu prostora, ki so ga imenovali Dolga galerija.

Ta oblika je bila značilna za celotno Sheldonovo zbirko in se sklada s preostalimi primerki, ki so se ohranili do danes. Busiakiewicz si je sliko ogledal v spremstvu lokalnega zgodovinarja Aarona Manninga in družno sta ugotovila, da je povsem v skladu s preostalimi slikami.

Za večino portretov se je skozi stoletja izgubila sled, nekatere so prodali na dražbah. Zdaj so sliko prestavili v muzej in jo nameravajo bolj natančno raziskati. Za zdaj še ni znano, kdo je njen avtor, upajo pa, da se bodo dokopali do bolj natančnih podatkov o njenem izvoru. Znano je, da jo je svet kupil leta 1951, kaj več o njeni zgodovini pa ni znanega.

Busiakiewicz je za CNN povedal, da to ni bilo prvo odkritje, do katerega se je dokopal prek družbenih omrežij. Ko mu je leta 2018 prijatelj poslal fotografijo z neke poroke, je na njej opazil portret, ki ga je identificiral kot delo Joane Carlile, slikarke iz 17. stoletja. »Družbena omrežja so nora zadeva,« je strokovnjak za likovno umetnost povedal novinarjem. »Nekateri na njih gledajo videe o mačkah in spremljajo dogajanje po svetu, potem pa so še takšni, kot sem jaz, ki nas zanima le to, kaj drugim ljudem visi na stenah.«