Greta Ferušić Weinfeld: Smrt taboriščnice in profesorice

Tri leta pred stotim rojstnim dnevom se je poslovila preživela taboriščnica Auschwitza in vojne v Sarajevu Greta Ferušić Weinfeld. Eno najbolj uspešnih arhitektk in šolnic nekdanje Jugoslavije so kot štirinajstletnico, rojeno v judovski družini v Novem Sadu, aprila leta 1944 poslali v zloglasno nemško taborišče Auschwitz. Deportirali so jo skupaj s starši, tetama in stricem, a je edina ostala živa.

Na jutrišnji dan leta 1945, ko je Rdeča armada vkorakala v taborišče in ga osvobodila, je Greta imela menda le 33 kilogramov. Po vrnitvi v Srbijo je na beograjski fakulteti v prvem roku doštudirala arhitekturo. Tam sta se spoznala z življenjskim sopotnikom Seidom Ferušićem in se leta 1952 preselila v njegovo rodno Sarajevo. Na tamkajšnji univerzi je dobila delo profesorice ter sodelovala pri številnih državnih gradbenih projektih.

Zakonca ostala, sin odšel

Za poklicne dosežke so ji podelili vrsto državnih odlikovanj. Leta 1972 je na sarajevski fakulteti za arhitekturo postala tudi prva dekanja. V časih obleganja Sarajeva med letoma 1992 in 1995, ko se je spet znašla sredi krvave vojne, domačega ognjišča ni želela zapustiti. Zakonca sta zavrnila možnost izselitve, ki jo je organiziral Ameriški judovski odbor, po drugi strani pa sta vztrajala, da je mesto zapustil njun sin z ženo in otroki.

Kot štirinajstletnico, rojeno v judovski družini v Novem Sadu, so jo aprila leta 1944 poslali v zloglasno nemško taborišče Auschwitz.

»V svojem življenju sem bila že prisiljena zapustiti svoj dom. Rekla sem si, da tega ne bom storila nikoli več,« je svojo takratno odločitev komentirala v biografskem filmu Greta. Tega je leta 1997 ustvaril bosanski režiser Haris Pašović (60), predvajali pa so ga na številnih mednarodnih festivalih.

Najhujši je bil srebreniški pokol

Ob novici o smrti glavne junakinje v ponedeljek je Pašović na družbenem omrežju zapisal: »Odšla je čudovita oseba, ki je doživela mnogo lepih in grozljivih stvari.« V enem od zadnjih intervjujev je Ferušić Weinfeldova dejala, da je bila med obema vojnama, ki ju je doživljala iz prve roke, najhujši srebreniški pokol, ter dodala:

»Pri Nemcih je vse poganjala v prvi vrsti tehnologija, tukaj pa je vse poganjal primitivizem.« Ostanke fašizma je videla v vsakem človeku ali gibanju, ki promovira nacionalizem in podobna predalčkanja: »Takoj ko mera za človeka postane njegova narodnost ali vera, to ni več demokracija, to ni več civilizacija, temveč čisti fašizem.«