Everest, 13. maja 1979 ob 13.51: »Kaj pa zdaj?«

»To so legende alpinizma. Te ljudi videti v živo na enem mestu? To je to.« Naključno ujete misli enega od številnih obiskovalcev, ki so v torek zvečer prišli v Cankarjev dom (tam poteka 13. Festival gorniškega filma), da bi od blizu ujeli ne le legendo slovenskega in svetovnega alpinizma Andreja Štremflja, prvega Slovenca (Jugoslovana), ki je stal na vrhu najvišje gore sveta, pač pa tudi 13 drugih še živečih članov odprave na Everest leta 1979, ki je tedaj štela 25 članov.

S fotografom sva čakala, da se nama pred snemalnikom in fotografskim objektivom pridruži hrvaški alpinist in snemalec Stipe Božić, mimo naju so korakali Viki Grošelj, Marija Štremfelj, vsak dobre volje, nasmejan, vsak stisk roke je pomenil, da zreva v oči legendi. Slovenci veljamo – ne po naključju – za narod alpinistov. Velikih, večjih. Največjih. Ni ga, ki ne bi slišal za Nejca Zaplotnika, za Tomaža Humarja. Njiju v torek v Ljubljani žal ni bilo na odru, zato pa sta bila v mislih slehernega na odru in večine pod njim.



»Dogodivščina nas je vse spremenila in vsak je na tiste majske tedne gledal s svojega zornega kota,« je v razprodani Linhartovi dvorani dejal Štremfelj, dobitnik zlatega cepina za življenjsko delo. Resda je on predstavil lasten pogled na osvojitev vrha, ostaja pa neizpodbitno dejstvo, da je bil za uspeh nepogrešljiv prav vsak od 25-glave odprave pod vodstvom Toneta Škarje. Vsak je zgodbi, ki je imela tudi zelo temne trenutke, nekaj dal. In se zapisal v zgodovino.

Smer naših fantov najtežja od 11 doslej preplezanih

»Takrat se sploh nismo zavedali, za kako pomembno smer gre. Kakšen izziv je pred nami,« je 40 let kasneje obujal spomine Škarja. Največji svetovni himalajski poznavalci še danes priznavajo, da je slovenska oziroma takrat še jugoslovanska smer na 8848 metrov visoko goro najtežja od 11 do danes preplezanih in kljub več poskusom ni doživela ponovitve.

1. marca 1979 je skupina odletela proti Nepalu. Dobra dva meseca kasneje sta se Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj ob 13.51 po nepalskem času na vrhu Everesta, naslanjajoč se na kitajsko piramido, spraševala: Kaj pa zdaj? »Takoj dol, fanta!« ju je prek prenosnih postaj hitro prizemljil Tone Škarja. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Stipe Božić, prvi Hrvat, ki je osvojil Everest, ter Stane Belak - Šrauf in Nepalec Ang Phu. Na poti nazaj se je zgodila nesreča, ki je vrgla temno senco na sicer uspešno odpravo. Ang Phu, prvi človek v zgodovini, ki se je na Everest povzpel po dveh različnih smereh, je med sestopom zdrsnil v smrt.

Nasmehe in veselje so tako hitro zamenjali mrki pogledi in kruta realnost. »Ne spomnim se, da bi se po tem v šotoru resnično veselili osvojenega vrha, res se ne spomnim,« je bil iskren Štremfelj.

Dan zmage ne 1. maj, pač pa 13.

A 13. maj je bil kljub temu dan zmage, novica se je z nekajdnevnim zamikom kot blisk širila prek Ljubljane v Zagreb in Sarajevo. Bil je dan zmage za celotno odpravo, ki je tri mesece garala na gori. Garala, je večkrat poudaril Štremfelj med svojim predavanjem. Če se je nam med publiko vse skupaj zdelo preprosto, so fantje na hribu (da, pravi alpinisti tudi osemtisočakom pravijo hribi, nas je podučil Štremfelj, saj v lastni zavesti tako morda malce omilijo težavnost vzpona), pljuvali kri. Ni šlo brez težav.

Marko Štremfelj se je moral zaradi težav z jeklenkami s kisikom obrniti, in to je na njegovega brata vplivalo, kot bi ga polil s curkom hladne vode. Zaplotnikova neomajnost in spodbuda sta 22-letnika »prisilili«, da je nadaljeval. Za uspeh odprave so bile kljub vsemu pomembne izkušnje iz preteklih himalajskih odprav pod vodstvom legendarnega vodje Aleša Kunaverja.

Prav njega kot enega najboljših vodij izpostavi Stipe Božić. Skozi oči kamere je bil pogled na Everest najbrž malce drugačen kot sicer. »Na odpravi smo imeli uradnega snemalca slovenske nacionalne televizije, to je bil Slavko Vajt. Meni je nošenje opreme predstavljalo še dodatno breme, a imel sem takšno željo, da bi posnel vzpon, da sem kupil neko rusko kamero, ki je bila najlažja, ki se jo je dalo dobiti. Težko sem dobil film zanjo, vendar mi je uspelo. Lahko sem snemal,« sva se na mehki zofi z legendarnim hrvaškim plezalcem slikovito preselila na nepalski ledenik.



Prešinilo me je, da so najuspešnejši alpinisti tudi najboljši pripovedovalci zgodb. Kako bi bilo lahko drugače, če pa gledajo podobe, ki jih oči nas, preprostih smrtnikov, nikoli ne bodo uzrle. »Prav to je bistvo mojega dela. Ljudem približati lepoto gora prek filmske kamere,« pojasnjuje Božić, ki je na festivalu gorniškega filma, v okviru katerega je tudi potekalo Štremfljevo predavanje ob 40. obletnici vzpona na Everest, član žirije. »Zgodba je tisto, kar šteje. Dober dokumentarni, alpinistični film ima v ospredju zgodbo. To je vse.«

Nepogrešljiv član odprave tudi Delov novinar

13. maja 1979 so jo spisali. Nepozabno zgodbo. Poleg Božića, obeh Štremfljev, Zaplotnika, Šraufa in Škarje, pa Vikija Grošlja še Borut Bergant, Ivč Kotnik, Vanja Matijevec, Marjan Manfreda - Marjon, Dušan Podbevšek in Roman Robas, ki sta 12. maja dosegla vrh Kota, Jože Zupan, Stane Klemenc, kuhar Bojan Pollak, Vladimir Mesarić in zdravnika Evgen Vavken ter Igor Tekavčič, Štefan Marenče, Tomaž Jamnik, Franček Knez in Zvone Andrejčič, pa Muhamed Gafić ter Muhamed Šišić ter spremljevalci Matjaž Culiberg, Slavko Šetina, Slavo Vajt, Rade Kovačević in Franc Novinc.

Nepogrešljiv član odprave je bil tudi takratni Delov novinar Marjan Raztresen. »Povabili so me, če bi šel zraven. Najprej nisem imel poguma, potem pa sem se čez kakšen teden le odločil, da grem. Zdravnik me je najprej vprašal, če kadim. 'Seveda kadim,' sem mu odgovoril. No, takoj nehaj, mi je odvrnil. Pljuča boš tam potreboval za kaj drugega.« Približno tako se je Raztresen spominjal tistih dni. Danes si takšnega reporterskega dela več ne more predstavljati.



Kot si Štremfelj tistega davnega leta 1979 ni predstavljal, da bi še kdaj stopil na Everest. Utrujenost, bolečina ob izgubi prijatelja Phuja (jugoslovanska odprava je s šerpami ravnala spoštljivo, bili so si blizu in drug drugemu pomagali, kjer se je dalo), so pač naredili svoje. Tisto o zarečenem kruhu je tako okusil tudi prvi Slovenec na vrhu sveta, saj je njegova noga tja stopila še enkrat – oktobra leta 1990, ko sta s soprogo Marijo postala prva zakonca, ki sta splezala na Everest.

Kako se svet spreminja, je nazorno prikazal prav s številkami o osvajanju Everesta – Marija je bila takrat prva Slovenka na vrhu in 13. ženska. Z Zaplotnikom sta bila 78. oziroma 79. človek na Everestu, z Marijo sta bila okrog 450., danes jih, če je vreme lepo, skoraj toliko pride na en dan.

Vsak s svojo pripovedjo, s svojimi spomini. Kot je zaključil Štremfelj: »Vsak od nas ima svojo zgodbo z vrha, vsem pa je skupno, da nas je odprava združila v ekipo, v kateri smo bili pripravljeni dati vsi vse za to, da bi dosegli vrh.« Pričevalca sta danes še dva, ostaja pa dogodivščina, ki jih je vse spremenila. In vtisnila ime tako nekdanje skupne države kot tudi Slovenije ne le na alpinistični zemljevid, pač pa tudi na karto dežel, ki rojevajo velike. Največje. Najbolj pogumne. Nenadkriljive.