Escobar je mrtev, živel Escobar

V eni roki imaš pištolo, z drugo objemaš lepo dekle, pred teboj na mizi je vrečka kokaina. Počutiš se kot kralj sveta, vsi se te bojijo, a če se ti kdo slučajno upre, ga preprosto pospraviš v onstranstvo.

Takšno življenje Pabla Escobarja je navdih za premnoge knjige, televizijske serije in filmske uprizoritve, toda ali so neustrašnost, vpliv in moč kokainskega kralja zares tako privlačni, da pozabljamo na čisto vse njegove zločine?


 

Kruta statistika pozabljena

Javna podoba neustrašnega mafijca je očitno mikavnejša od krute statistike. V obdobju najhujšega kokainskega konflikta se je moralo v Kolumbiji prisilno preseliti štiri milijone ljudi. Umrlo je 200.000 ljudi, od tega je bilo osemdeset odstotkov civilistov, kar štiri tisoč ljudi so ubili neposredni Escobarjevi sodelavci.

Escobar je zaradi serije Narcos pristal na plakatih in majicah navdušenih oboževalcev. Njegove »drzne podvige« je prek Netflixa navdušeno spremljala tudi slovenska javnost, enako je v številnih drugih večjih državah, zato je Escobarjeva podoba pravi magnet za denar. V Združenih državah Amerike obstajajo celo restavracije z jedmi, ki so jih poimenovali po slavnih mafijskih šefih. Toda če lahko naročite Escobarjeve špagete, ne morete tudi palačink Osame bin Ladna, čeprav sta oba izvedla teroristični napad z letalom, pod avtomobile sovražnikov nastavljala bombe in ubila na tisoče ljudi.


 

Kdo nosi njegove majice?

Največji privrženci serije Narcos celo odpotujejo v Kolumbijo, da si ogledajo kraje, kjer je deloval Pablo Escobar. Premnogi sicer zmotno fotografijo streho, kjer so Escobarjevo smrt samo posneli, kar pa ni ista streha, na kateri so Escobarja dejansko ustrelili med begom 2. decembra 1993.

Tudi za Kolumbijce je Escobar postal novodobni vir zaslužka, saj lahko v skoraj vseh kolumbijskih turističnih krajih kupite majice, kape ali skodelice z njegovo podobo. »To so majice za turiste,« je takoj poudaril Camilo Bonilla, kolumbijski aktivist za pravičnejše življenje in član številnih nevladnih organizacij. »Skoraj noben Kolumbijec ne nosi majice Pabla Escobarja. Zaradi vseh umorov, mučenj, prisilnih selitev in terorističnih napadov z veliko žrtvami je kot pošast, večina ljudi pa se želi dokončno znebiti zgodovine preprodaje drog.«


 

Najbolj obiskani grob v Kolumbiji

  
Obstaja še druga skrajnost. Številni Kolumbijci obiskujejo Escobarjev grob, nanj nosijo darila in prosijo za čudeže, kot da gre za svetnika. Po nekaterih navedbah naj bi šlo celo za najbolj obiskan grob v vsej Kolumbiji. To ni povsem nenavadno. Escobar se je zanašal na načelo »deli in vladaj«, zato je domačinom v Medellinu priskrbel zaposlitev in z mafijskim denarjem gradil nove hiše, toda s tem je gradil tudi svoj varnostni obroč, saj so domačini v zameno molčali pred policijo in niso izdajali njegovega gibanja.

»Zavedamo se žalosti njegovih žrtev, toda druge prosimo, da razumejo našo hvaležnost, da lahko dostojno živimo v naši soseski,« je za BBC pred leti dejal Ubernez Zavala, predsednik lokalne skupnosti Barrio Pablo Escobar (nekoč Medellin Sin Tugurios). Nekdanjega mecena se spominja tudi starejša gospa Franquelina Guerra Carvajal. »Bil je dober možak. Ko nas je obiskal in videl, v kako slabem stanju živimo, je takoj obljubil gradnjo hiš,« je pripovedovala za BBC in v naročju držala Escobarjevo fotografijo. Kako preprosta je lahko lokalna politika, potrjujejo njeni odgovori na očitke o zločinih mafijskega šefa. »Nič od tega nisem videla, zato mislim, da ljudje pretiravajo,« je navrgla. Nikakor ni edina, saj tudi drugje ljudje marsikaj spregledajo, če je le urejena cesta pred njihovo hišo, kar znajo unovčiti številni (lokalni) politiki. Tudi pri nas.


 

V preprodaji drog vidijo lahek zaslužek

Serija Narcos je imela v Kolumbiji veliko odziva. Če so tisti z dobrim zgodovinskim spominom zavračali Escobarjevo poveličevanje, je pri mlajših gledalcih požela precejšen uspeh, enako valja za nemalo Kolumbijcev, ki iščejo zaslužek s kriminalnimi dejanji. »V preprodaji drog vidijo lahek zaslužek, zato sta korupcija in nasilje osnova njihovega delovanja,« je rekel Bonilla.

Precej kritičen je do televizijskih postaj, saj medijski mogotci izrabljajo dejstvo, da vse manj Kolumbijcev bere in novice prejema zgolj prek malih zaslonov. »Televizijski kanali nas prevečkrat napačno informirajo in oblikujejo kolektivno nezavedanje. Za doseganje najvišje gledanosti predvajajo serije, ki poveličujejo kokainske kartele, zato mafijski šefi postanejo vzorniki za navadne ljudi, ki veliko časa preživijo pred televizijskimi zasloni.«

Gledalci hitro povzamejo idejo, da je z denarjem mogoče kupiti vse. »Tovrstne serije so polne nevarnosti in dogodivščin. Mafijci delujejo v korumpirani državi in si z denarjem privoščijo, kar si želijo: luksuzne avtomobile, hiše, posestva in lepe ženske,« je rekel sogovornik iz Kolumbije. »Mafijci ne pridobijo samo žensk, ampak z denarjem poskrbijo, da so ženske videti še lepše, saj plačajo za povečanje prsi, nove nosove in svetlo barvo njihovih las. Na koncu pridemo celo tako daleč, da mafijci s svojim denarjem vplivajo na lepotne izbore, da zmaga ravno njihova spremljevalka.«


 

Popolne razmere za korupcijo

V Kolumbiji dogajanje iz serije ni samo fikcija, ampak del realnosti. Država je tako prepojena s korupcijo, da je lahko vaše življenje vredno vsega 60 evrov. »Če ste slavnejši, je vaša cena višja, a nikoli previsoka. Imamo na tisoče oboroženih skupin, ki ubijajo za denar. Pri nas je vse v razmerju ponudbe in povpraševanja. Če se poveča število smrti, pada tudi cena umora,« je Bonilla opisal Escobarjevo zapuščino.



»Smo v začaranem krogu. Zaradi mafije se ne izkopljemo iz revščine, revni ljudje pa potem v mafiji vidijo edini izhod do boljšega življenja, zato tovrstne serije s poveličevanjem Escobarja zagotovo ne pripomorejo k boljši družbi,« je jezen kolumbijski aktivist. »Po uradnih podatkih živi v revščini 14,5 milijona Kolumbijcev in še 4,5 milijona v pomanjkanju. In ker pri nas slabo živijo tudi ljudje na javnih položajih – od policistov do različnih uradnikov –, imamo popolne razmere za korupcijo.«


 

Osebni stražar Popaj postal zvezdnik

Čeprav Escobar živi samo še v serijah in filmih, ostajajo živi njegovi sorodniki in najtesnejši sodelavci. Tako je njegov sin Juan Pablo Escobar prispeval zgodbo za film Grehi mojega očeta (2009) in za knjigo Pablo Escobar: Moj oče (2014). Da ne bi vzbujal pozornosti s svojimi priimkom, se je preimenoval v Sebastiana Marroquina, življenje pa si je uredil kot arhitekt v Buenos Airesu v umetniški četrti Palermo Soho.

Staro slavo je hotel obuditi tudi Jhon Jairo Velasquez Vasquez, nekdanji Escobarjev osebni stražar, med ljudmi poznan kot Popaj. Zaradi zločinov je bil leta 1992 obsojen na 52 let zaporne kazni, vendar je na prostost prišel leta 2016. Takoj je pristal v (svetovnih) medijih in razlagal, kako je sodeloval pri približno 300 umorih in kako je še vsaj 3000 drugih naročil. O kriminalnih dogodivščinah je govoril ponosno in samozavestno, toda ker ni ostal le pri besedah in je na silo poskušal pridobiti nazaj stari Escobarjev kokainski denar, je letos spomladi spet pristal za rešetkami.



Na Escobarjevo popularnost se je znala priključiti tudi njegova nekdanja ljubezenske spremljevalke Virginia Vallejo. Kot novinarka je znala spretno opisati Escobarjeve povezave s političnimi veljaki v knjigi Ljubiti Pabla, sovražiti Escobarja (2007), deset let kasneje je nastal še film Ljubiti Pabla (2017). Precej kritik je letelo na Javierja Bardema, ker je sprejel glavno vlogo za upodobitev Escobarja, vendar je s pametno izbiro besed znal opravičiti sodelovanje pri filmu. »Nikakor nisem hotel prikazati herojskega zlobneža. Razumeti moramo, da je bil on del vseh nas in mi del njega. Naša družba je tista, ki ga je ustvarila. In enako velja za vse, ki sodelujejo pri kokainskih poslih in s koruptivnimi politiki,« je rekel. »V drugih upodobitvah se zdi, da je privlačno biti Escobar, vendar ni. To je grozno. Bil je človek. Toda bil je tudi pošast.«