Zveri med nami

Običajno pod novinarskimi prispevki, objavljenimi na spletu, ne berem odzivov bralcev. Ob zapisu o 41 milijonih evrov, ki jih bo švedski pohištveni velikan izplačal staršem kalifornijskega malčka, ki ga je pod seboj pokopal predalnik, pa sem jih poiskala namenoma. Da se prepričam, ali je bil pogovor dveh mladih, mladenke in mladeniča, na vlaku morda le njun »presežek« in zgolj izjemno redek prikaz drvenja v družbeno brezno, na dnu katerega je več prostora – in posluha – za milijone in koristi od milijonov, kot pa za človeka in za otroke. Ki jih bosta morda nekoč imela …

Ikeina zgodba je znana: pred tremi leti se je na dveletnega Jozefa prevrnil predalnik in ga zadušil. Fantek je bil že osma žrtev napačno zasnovanega produkta, ki naj bi nosil denar Ikei ...

Tudi odzivi slovenskih bralcev na enem od portalov ki se je razpisal o tragičnem dogodku in mega izplenu od njega, niso presenečenje. Segajo od napovedi, da se bosta novopečena milijonarja prej ali slej ločila, do zgražanja nad zagrizenimi ameriškimi odvetniki, ki jim uspe izpogajati sanjske milijone. Tu in tam je najti tudi kakšen zapis z omembo nesrečnega otroka in še bolj nesrečnih staršev, ki mu sledi premislek v slogu, ali smo ljudje sploh še ljudje ali le približek tej vrsti.

Tudi zgodba z vlaka je zgodba o – milijonih. Kaj zgodba! Oda milijonom! V njej je mladenič komentator, mladenka njegova navdušena publika. Ki mu ni nehala aplavdirati niti takrat, ko je »modro« ugotovil, da ima človek v življenju lahko več otrok, sreče z 41 milijoni pa velika večina Zemljanov nima niti enkrat v življenju …

Pravijo, da tudi živali jočejo. Le da njihovih solz ni mogoče videti. Mladenka in mladenič sta na tisti vožnji potniški vagon spremenila v živinskega. Nevidno smo jokali nad njima. In pravijo tudi, da je človek najbolj vzdržljiva žival. V vagonu so bile med nami tudi - zveri.