Zadnja razglednica iz Šanghaja

»Duša moja. Kak si, dušica?« pravi dobro znani glas na drugi strani. Ni je, nič se ne čuje, ga slišim, kako govori nekomu, ki mu očit­no pomaga uporabljati sodobno moderno tehnologijo. Maham na vse pretege, da bi ugotovil, da ne le da me lahko sliši, tudi vidi me lahko. »Mateja je, glej jo,« naposled pravi dedek. »Ki te si?« me vpraša. Ko rečem, saj veš, da sem na Kitajskem, se začudi.

Strmim skozi okno na neznane ulice in tja v en dan čečkam po beležnici. Sem v majhni kavarni, zunaj dežuje. V ozadju se sliši kraguljčkasta glasba, ki je, čeprav tukaj ne praznujejo božiča, prodrla na kavarniško frekvenco. Zasliši se krohot izza mize na desni. Možakar me pogleda in si prekrije usta, kot da bi rekel kaj neprimernega. Zaman, saj ne razumem ničesar.


 

Brez drobiža

Tehnologija, ki skrbi, da je naš vsakdanjik preprostejši, je na Kitajskem tako vsenavzoča, da je na vsakem koraku mogoče čutiti odtujenost. Odličen angleško-kitajski zvočni prevajalnik lahko v tujcu hitro zatre začetno željo po učenju jezika. Tudi če ga ne uporablja, mu ga Kitajec hitro pomoli pred usta. Plačila se opravijo prek QR-kode, ki jo v sekundi poskeniraš s pamet­nim telefonom, kar ubije še tisto malo komunikacije, ki se lahko vzpostavi pri vračanju drobiža.



Ker v stanovanja vstopaš tako, da pogledaš v kamero (sistem prepoznavanja obrazov), s sabo ne nosiš ključev. Med naročanjem riževih rezancev se ti zato ne bodo izmuznili in padli po tleh, da bi jih pobral neznanec, ti pa bi ga nato, v zahvalo, povabil na čaj. Ko dežuje, skeniraš kodo in si izposodiš dež­nik, če imaš prazen telefon, spet skeniraš kodo in mobilnik se ti napolni ekstremno hitro, tudi kolo ali avtomobil uporabiš na podoben način. V denarnici nimam niti ficka (v mnogih prodajalnah sploh ne sprejemajo gotovine). Ko bi mi pokazali kitajski juan, bi razmišljala, ali ni to morda korejski von ali japonski jen.
 

Razglednica za nekoga posebnega

Če si tujec v večjem mestu, kot je Šanghaj, vsaj nisi edini. Nekaj mesecev sem namreč živela v manjšem kraju v osrednji Kitajski, kjer domačini strmijo vate, kakor da si najmanj z drugega planeta. Ravno prej, malo pred dežjem, sem srečala Korejke, ki so se naslanjale na eno izmed redkih božičnih dekoracij, da bi posnele popolno skupinsko fotografijo.



Najprej je fotoaparat v roki držala prva, drugi dve sta ji odkimavali, nato je jezno zamahnila z roko in ga dala eni izmed njiju. Ta je celo večnost iskala pravi kot, da sem končno le pristopila in nerodni trojici ponudila pomoč. Takoj so me zasipale z vprašanji, kot da bi pozabile na tisto fotografiranje, s katerim so se mučile še pred minuto.

»Aaa, iz Evrope«, »Kako si visoka« in tako naprej – kot ponavadi, ko Azijec sreča belca. Le da so tudi te punce na Kitajskem tujke in mi pod nos ne držijo prevajalnika. Posnamem nekaj fotografij, ki so jim očitno, po vzklikih sodeč, všeč. Ena iz smejoče se trojice mi v zahvalo podari razglednico in pravi, naj jo pošljem nekomu posebnemu, saj je danes le božični večer, pristavi.
Opazujem dežne kaplje, ki počasi polzijo po rosnem oknu, ko se, iskaje besed, da bi čim zanimiveje opisala praznične dni, ki v resnici na tem delu sveta niso nič posebnega, spomnim delčkov nedavnega pogovora s tistim nekom posebnim.



»Prideš avgusta? Boma skup praznovala rojstni dan, saj veš, kaj si rekla, ko si bila še mala … « se spom­nim glasu, ki mi spet pove tisto zgodbo, ki sem jo slišala že tolikokrat. »Kaj nisi počakala tiste štiri ure, da bi skupaj praznovala,« začne znano prigodo. »Veš, zakaj, dedi?« nadaljuje in posnema moj otroški glasek izpred več kot dvajset let. »Zato, da mama lahko dve torti zapored!«

Utrgam še dodaten list, ki bo delal družbo razglednici, da bo lahko dedek znova in znova prebiral moje besede in mu bo čas do avgusta minil hitreje.
 

Šanghaj

»V metropoli, ki je tudi največje kitajsko mesto, živi več kot 25 milijonov prebivalcev, to je malenkost manj, kot jih je imela Jugoslavija leta 1991, malo pred razpadom,« začnem pisati.



Mesto je res ogromno, ulice so dolge kot najbolj zaspan ponedeljek, in kar se na zemljevidu zdi blizu, je v resnici vsaj kakšna ura ali dve hoje. Če stojim na prehodu za pešce in se obrnem, se za mano zbere nepregledna množica, kakor da je zrasla iz tal! Javni promet je organiziran neverjetno dobro – podzemna železnica s tramvaji se vije kot kača in po mestu prepleta kot nora. Prometna mreža, ki se menda uvršča med najdaljše na svetu, povezuje več kot tristo postaj!

V največjo šanghajsko stolpnico bi se gotovo stlačila cela Slovenija. Recimo v Šanghajski stolp, ki je druga najvišja stavba na svetu (takoj za Burdž Kalifo v Združenih arabskih emiratih). Šanghaj se s pismenkami zapiše tako: 上海 (Shànghăi). Prva 上 (shàng) pomeni zgoraj, druga 海 (hăi) pa morje.

Ime mesta bi lahko prevedli v nekaj takšnega kot »zgornji doseg morja«, nekateri pa ga imenujejo Pariz vzhoda ali kraljica Orienta. Meni se zdi kot New York! No, tam še nisem bila, a tako visoke in bleščeče stolpnice sem videla samo še v hollywoodskih filmih. Ko sije sonce, z vseh strani odseva svetloba in se navihano odbija od neskončnih steklenih površin. Težko je verjeti, da je bilo to sodobno velemesto nekoč le ribiška vasica. Danes je pomembno finančno središče Kitajske, a življenje je tu precej drago. Tudi vstopnine za številne turistične znamenitosti. Za tiste, ki so brezplačne, pa se »plača« s prstnim odtisom in občutek imam, da zdaj še predsednik Xi Jinping ve, kje se gibljem ...



Ko zmanjka papirja, v rob pripišem še novoletne želje in končam tako kot zmeraj: »Mislim na vaju, M.« Vse skupaj stlačim v kuverto, dam v torbo in plačam kavo. Dež je ponehal.

Sprehodim se po znamenitem sprehajališču (The Bund), in ker je vreme še zmeraj precej kislo, zavijem v mestni muzej (Shanghai Museum). To je eden najbolj zanimivih muzejev, kar sem jih obiskala. Spoznavam zgodovino mesta, kot tudi zgodovino Kitajske nasploh. Na ogled je več kot sto dvajset tisoč eksponatov, in to brez vstopnine. Prepričana sem, da bi bil všeč tudi dedku.
 

Klic, ki ga ne pozabiš

Nekje sredi februarja sta dedek in babica prejela razglednico s pismom, jaz pa tisti klic, ki ga nikoli ne pozabiš. Tistega, ki je prebral čisto vse moje zapise v časopisih in revijah ter vse tiste drobne zgodbice, ki sem mu jih načečkala na razglednice ali naslikala v pisma ..., zvestega bralca, ki jih je v kuhinji v Halozah bral na glas, medtem ko je babica pripravljala zajtrk, ni več.
***
Domov sem se vrnila že pred najinim rojstnim dnem, februarja. In avgusta … sem imela samo eno torto.