Vsi okusi regije, ki jo Slovenci bolj slabo poznajo

Zelena Sava, okoli katere se dvigajo griči, posejani s hišami, trto in sadovnjaki, ter ob njej industrijski dimniki. To je podoba Posavja, dela Slovenije, ki ga povezujemo prej s pridelavo sadja in oskrbo države z električno energijo kot s turizmom. To se je nekoliko spremenilo lani, precej zaradi turističnih bonov, v spomin s pandemijo obremenjenega ljudstva pa se je letos zapisalo tudi kot regija, kjer je bilo mogoče po dolgem zaprtju občinskih meja marca najprej sesti na terase gostinskih lokalov.



Opisani razgled s posesti Tri lučke v Sremiču, ki je danes precej posodobljena različica nekdanje gostilne z dolgo tradicijo in eno najstarejših preš v tem delu Evrope, je kakor nekakšen povzetek značilnosti Posavja, regije, sestavljene iz šestih občin (Krško, Sevnica, Brežice, Bistrica ob Sotli, Kostanjevica na Krki in Radeče), ki si prizadeva postati turistično prepoznavnejša. Že pred časom so si tako v Krškem, ob katerem se najprej spomnimo na jedrsko elektrarno, nadeli slogan Polni energije, k čemur radi dodajo, da je ta energija različnih oblik, ne le tista, ki pogosto vzbuja ostre razprave o prihodnosti preskrbe države z elektriko.
 

Po poti trapistov

Načinov, kako si napolniti baterije na tej gričevnati pokrajini, prepredeni z vinogradi, sadovnjaki, počasnimi rekami in gradovi, je veliko, mednje sodi tudi priljubljeno kolesarstvo. In tako je obiskovalec, preden bi trenil, na biciklu. V slogu sodobnega časa na električnem, za kar so noge, ko se začnejo poti vzpenjati po tistih od daleč na videz nedolžnih hribčkih, zelo hvaležne, marsikatera zanimivost pa bliže.



Domačin, ki rade volje popelje po njih, je Anton Zakšek, še zadnje dneve učitelj telovadbe na OŠ Krško. Je tudi soavtor mnogih tamkajšnjih poti (in zato zakladnica predlogov za pohode in kolesarjenje) ter predvsem človek, ki ga pozna vsakdo, in že ta majhna srečanja pripomorejo, da ima kolesar z njim kakšen postanek več. Odpravili smo se po delu sicer pohodne poti trapistov, ki jo bodo v kratkem opremili z ustreznimi označbami in smernimi tablami. To območje z vinogradi je namreč v zgodovini obvladoval samostanski rod trapistov, ustanovljen v Franciji 1664.

Najbolj ga poznamo po prvi tovarni čokolade pri nas (proizvajali so jo pod blagovno znamko Imperial, ki jim jo je podelil avstrijski cesar Franc Jožef I.), s sabo pa so pripeljali tudi nekatere vrste vinske trte in leta 1895 začeli proizvajati prvo penino v Posavju. Že 1896. so na potoku Brestanica iz nekdanjega mlina naredili elektrarno, s katero so oskrbovali svojo tovarno čokolade, sirov in likerjev, imeli so svoj vodovod, prve kmetijske stroje. »Tudi ljudje so bili takrat menda zadovoljni,« je Zakšek opisoval med postankom na Grmadi, kjer je manjša planinska koča (488 m), last planinskega društva Videm Krško.

Le nekaj metrov stran, kjer ima Zakškov prijatelj Nande Topolovšek zidanico, je še eden od obveznih postankov. Prav tam je tudi razgledna točka, kjer je Posavje z okolico kakor na dlani: na eni strani posavsko-zasavsko hribovje z Bohorjem, Lisco, Lovrencem, Velikim Kozjim in Kumom, kakor je vodnik nizal vrhove, ter Krškim poljem z Gorjanci v ozadju in na jugu hrvaškim Slemenom.



Od tod smo se ob potoku Brestanica mimo bazilike Marije Lurške spustili do gradu Turn, do katerega vodi pot skozi predora pod hribom Sremič, kjer je nekoč vozila ozkotirna železnica. Prvi je dolg le 55 metrov, ravno dovolj, da razgretega kolesarja ohladi, drugi z dobrimi 510 metri dolžine ga zagrne v daljši mrak in hlad ter prežame s pričakovanjem luči na koncu tunela. Predor so zgradili leta 1922, prvi vlak za transport premoga iz rudnika Senovo do železniške postaje Rajhenburg (danes obnovljena postaja Brestanica) je skozenj zapeljal leto pozneje, zadnji pa po prenehanju delovanja premogovnika v 90. letih prejšnjega stoletja. Leta 2016 je občina Krško skozenj uredila kolesarsko pot.

Ena od osrednjih točk na poti trapistov je sicer Grad Rajhenburg, ki ga je imel ta rod v lasti od leta 1881 do nemške okupacije 1941. Od nedavnega je povezan v projekt Gradovi Posavja, v katerega so vključeni še ti objekti v Sevnici, Brežicah (Posavski muzej Brežice), Kostanjevici na Krki (Galerija Božidar Jakac), Mokricah in Podsredi ter ruševine Kunšperg in Svibno. Od nedavnega so tudi digitalizirani; digitalna grajska sobana je v prostorih TIC v Čateških toplicah, obiskati pa jih je mogoče tudi prek spletne aplikacije e-Gradovi Posavja.


 

Butične namestitve

Projekt je eden od prijemov, kako ta del države približati obiskovalcem. »Posavje je regija, ki jo Slovenci bolj slabo poznajo,« je dejala Ksenija Kragl iz Centra za podjetništvo in turizem Krško. Lani se je to nekoliko izboljšalo, saj so bile prenočitve v najbolj znanih priljubljenih krajih po državi zasedene, zato so se turistični tokovi preusmerili drugam. V regiji je sicer namestitev še vedno premalo, je dodala sogovornica, zato ponudnike spodbujajo k urejanju predvsem butičnih namestitev.

Prepoznavni si želijo biti po dobrih vinih in kulinariki, pri čemer izpostavljajo izdelke in sorte, ki jih razlikujejo od drugih pokrajin, kot so vino modra frankinja, rumeni plavec, penine, cviček, meso krškopoljskega prašiča, kopuna, sladkovodnih rib … Festival Okusi Posavja, ki ga pripravljajo od leta 2017, bo septembra – če le ne bo spet kakšnega zaprtja, kakor je pripomnila Ksenija Kragl.



Eden od sooblikovalcev tamkajšnjih okusov je Jure Tomić, kuharski mojster in sommelier iz Oštarije Debeluh v Brežicah. Najpozneje ga omenjajo zaradi članstva v JRE (Jeunes Restaurateurs d’Europe), združenju mladih lastnikov restavracij, dobil je kar nekaj svetovnih priznanj, družinska restavracija je narejena po vzoru francoskih podeželskih gostiln. Toda ko s krožnikom pristopi k mizi, pride iz njega predvsem preprost fant iz lokalnega okolja, ki se v tem slogu šali z gosti. Jedi predstavi kratko in jedrnato, opozori na lokalne sestavine, ki jih uporablja, potem pa se zdi, da s pronicljivim pogledom (in po možnosti s kozarcem vina iz svoje kletne zakladnice v rokah) pozorno spremlja odzive. Tu in tam podeli kakšno modrost, kot je, da kuhar z leti izkušenj spozna, da je bolje uporabiti manj sestavin kot se zapletati s preštevilnimi. Zato zdaj, kot je izdal, snuje jed iz ene same sestavine – krompirja.
 

Osma generacija Janezov

Med pogovori s tamkajšnjimi gostinci prej ali slej pride na dan tudi eden najbolj nepozabnih dni v tem letu: 8. marec 2021, ko je Posavje prvo lahko odprlo vrtove gostinskih lokalov. Še posebej živ je spomin v zidanicah na Trški gori nad Novim mestom. Ene najbolj znanih vinskih goric v Sloveniji slovijo po cvičku, enajst tamkajšnjih vinskih hramov je povezanih v projekt Odprte zidanice Slovenije, v okviru katerega vsako soboto in nedeljo od 9. do 19. ure odprejo vrata za obiskovalce. Celo z avtodomi so tiste prve vikende prihajali ljudje in nas obiskovali, se med smehom spominjajo tamkajšnji vinogradniki.



Med njimi je družina Colnar, ki obiskovalce sicer sprejema ob petkih in sobotah; nedeljo si – če se le da – želijo zase, kakor je dobrovoljno dejala Katarina Colnar. Kmetija ima večstoletno zgodovino; prvi zapisi segajo v leto 1408, pred četrt stoletja so se preusmerili v vinogradništvo in turizem, pri čemer, kot je bilo videti na dvorišču, sodeluje vsa družina. Poleg staršev Janeza in Katarine so v delo vpeti tudi otroci (in njihove družine), hčerki Ana in Meta ter sinova Martin in Janez. 

Od leta 1747 namreč sledijo na kmetiji tradiciji poimenovanja prvega sina nove generacije s tem imenom. Temu se do zdaj – kljub morda drugačnim prebliskom, kakor je med smehom omenila Katarina Colnar – niso izneverili in tako imajo osmega Janeza po vrsti. Obdelujejo 50.000 trt na štirih različnih legah, obsijanih s soncem, ki se v tistih značilnih ravnih linijah mehko spuščajo v dolino in skupaj z družinskim vrvežem na dvorišču še lep čas odzvanjajo v spominu obiskovalca.