Vzponi so bili lažji, pustolovščine pa večje

Člani Črnuškega alpinističnega odseka (Čao) so si sredi septembra zadali, da bodo v enem koncu tedna opravili najmanj 50 vzponov, kar jim je tudi uspelo. Številka seveda ni naključje, saj Čao, ki deluje v okviru planinskega društva Črnuče, letos praznuje 50 let in bo ob tej priložnosti organiziral tudi letošnji zbor alpinistov.

Trije vrhovi ene gore v mogočnih Dolomitih

Zgodovina slovenskega alpinizma je že kar dolga, institucionalna organiziranost te dejavnosti pa se je razmahnila po drugi svetovni vojni, ko so začeli vznikati alpinistični odseki, in nekateri med njimi zdaj prehajajo v bolj »zrela« leta. V zborniku, ki je nastal ob 40. obletnici Čaa, lahko preberemo, da je alpinistični odsek Črnuče leta 1972 ustanovilo nekaj članov, ki so se naučili plezalnih veščin v alpinističnem odseku planinskega društva Ljubljana Matica. Ker je bil ta odsek zelo številen, so fantje in dekleta iz Črnuč, Bežigrada in z Ježice svoj domicil poiskali v manjšem PD Črnuče, s čimer je, kot pišejo, »nastal alpinistični odsek, ki je na ljubljanskem območju ponudil plezalskim zanesenjakom alternativo velikim alpinističnim kolektivom«. Prvi načelnik odseka je bil Marko Avšič, že v prvem letu pa so ustanovni člani nabrali 42 vzponov. Leta 1977 so iz te druščine odšli trije člani in ustanovili alpinistični odsek Rašica.

Rast odseka

A ne glede na to se je črnuški odsek, ki se je pozneje preimenoval v Čao, v naslednjih letih številčno krepil in v osemdesetih so člani na leto opravili že več kot 500 zimskih in letnih vzponov različnih težavnosti. Danes ima Čao več kot 200 članov, ki ne prihajajo le iz Črnuč, ampak tako rekoč iz vse Slovenije. Samo letos so opravili okoli 700 letnih in zimskih vzponov v hribih, temu pa je treba dodati tudi lep nabor športnoplezalnih smeri v plezališčih.

Člani odseka so radi merili moči v tekmi pod črnuškim mostom, kjer je bilo treba pokazati tudi neplezalne veščine. Foto arhiv ČAO

Poleg domačih gora so člani odseka Čao v pol stoletja osvajali stene po vsem svetu, od italijanskih Dolomitov, avstrijskih Visokih Tur, hrvaške Paklenice do švicarskih in francoskih Alp, maroškega Atlasa, južnoameriških Andov in Patagonije, severnoameriških Yosemitov, ruskega Kavkaza, Himalaje, kirgizijskega Pamirja, Aljaske … Med posamezniki je na področju alpinističnih smukov izstopal Dejan Ogrinec, ki je vijugal tudi po najtežjih strminah šest- in sedemtisočakov po svetu. Andrej Erceg in Aljoša Hribar pa imata za sabo impozanten seznam plezalnih vzponov v alpinistično zanimivih gorah v Evropi in na drugih zgoraj omenjenih območjih.

Ferajnovski četrtki

Danilo Patarčič - Kavboj je eden od članov z najdaljšim alpinističnim stažem. Foto osebni arhiv

Med člane z najdaljšim stažem in zavidljivo bero alpinističnih vzponov sodi Danilo Patarčič - Kavboj. Na odsek je prav tako iz Matice prišel leta 1973, v 49 letih alpinistične dobe pa je opravil več kot tisoč letnih in zimskih vzponov, med njimi kar nekaj prvenstvenih. Še posebej znana je Teranova smer, ki sta jo leta 1982 kot prva zlezla skupaj s Tinetom Kristanom in je še vedno priljubljen alpinistični cilj predvsem pozimi.

»Takrat nismo bili tako razvajeni in smo več hodili peš. Vzponi so bili večinoma lažji, saj ni bilo toliko treninga kot danes, pustolovščine so bile pa večje, saj smo imeli veliko manj informacij o smereh,« se spominja Patarčič. Že takrat so se na odseku oziroma ferajnu srečevali ob četrtkih, da so se lahko dogovorili za plezanje ob koncu tedna, saj ni bilo telefona in spleta. Veliko so zahajali v Kamniško-Savinjske Alpe, ker so tja ob vikendih pogosto vozili avtobusi. »Včasih si vse plezalce poznal, zdaj pa ne več, saj se je ta krog zelo razširil,« ugotavlja. O velikem zanimanju za alpinizem danes pa meni, da gre bolj za modno muho, seveda pa k temu prispevajo tudi umetne stene in uspehi plezalcev.

Dejavnost planinskih društev in alpinističnih odsekov še vedno večinoma temelji na prostovoljstvu in nič drugače ni pri črnuškem odseku. Poleg samega plezanja odsek že od leta 1987 izvaja alpinistično šolo, od letos še športnoplezalno šolo, izobraževanja in predavanja za člane, pa tudi različna družabna srečanja. Tako je desetletje potekala tradicionalna tekma pod mostom ob Savi, ki je med epidemijo zamrla, se pa zdaj več dogaja na plezalni steni, ki si jo je odsek uredil na Vevčah.

Naval na šole

Tri generacije članov odseka Čao (z leve Aljoša Hribar, Ahac Istenič in Primož Sedej) na vrhu 5325 metrov visoke La Esfinge v Peruju. Foto Primož Sedej

V 50 letih se je zvrstilo kar nekaj načelnikov črnuškega odseka. To nalogo od jeseni 2016 opravlja Primož Sedej, ki pravi, da je danes treba skrbeti, da se na odseku ves čas nekaj dogaja in da ostane povezan, saj je članov precej več kot nekoč. Čeprav je na trgu vse več komercialnih ponudnikov tovrstnih aktivnosti, se mu zdi prav, da se na odsekih ohrani tradicija, ki gradi na prostovoljstvu. Alpinistična šola je tako še vedno razmeroma poceni. »Zanimanje zanjo pa je že tako veliko, da odseki niti ne moremo sprejeti vseh, zato je treba narediti selekcijo,« pojasnjuje Sedej. K zanimanju, kot razmišlja, poleg večje priljubljenosti in dostopnosti športnega plezanja najbrž prispevajo tudi objave na družbenih omrežjih: »Marsikomu se to sprva zdi dobro, a potem ugotovi, da to ni zanj.«

V alpinističnih odsekih in klubih so najprej prevladovali fantje, danes pa se že zgodi, da se za alpinistično šolo zanima več deklet. »Ko sem leta 1992 prišla na AO Črnuče, sem bila med fanti edina tečajnica,« se spominja Stanka Jelenc in doda, da je v tistem času v glavnem plezala s fanti, za vsak pozabljen klin v steni pa ob četrtkih plačevala pijačo. Nekaj let pozneje se jim je pridružila Andreja, s katero sta se opogumili in nekajkrat v gore odšli kar sami. Jelenčeva pojasnjuje, da je bilo plezanje v ženskih navezah drugačno, saj so punce rade klepetale, kar je fante včasih motilo. V alpinizem se je nato podajalo vse več deklet in tako se je v okviru odseka oblikovala tako imenovana blond sekcija, za tem še pa skupina Čao bejb, med letoma 2019 in 2021 pa so dobili prvo ravnateljico šole. Zdaj se nekatere ženske naveze že uspešno kosajo s fantovskimi.

Mladi rod

Čao ima tudi kar nekaj zagnanih mlajših članov, za kakršnega velja Gašper Ravnjak, aktualni ravnatelj šole, ki se redno udeležuje taborov PZS za perspektivne alpiniste. O sebi pravi, da njegovi izzivi v alpinizmu niso tekmovalno naravnani, ampak si prizadeva za izpopolnjevanje, mentorstvo in kakovostno preživljanje prostega časa: »Kljub novi dobi si želim obuditi spoštovanje tradicije in poznavanje zgodovine alpinizma ter posledično spoštljivega odnosa do etike, občutek za skupnost, sočloveka in varovanje narave.«