Slavje v objemu svetega Martina

Naša izvidnica je preverila, kako potekajo priprave na letošnje martinovanje v srednjeveškem mestecu in kaj vse bo mogoče tam doživeti v štirih dneh.



Glavnina dogajanja, izvemo, bo v soboto in nedeljo, ko bodo Štanjel zasedli kraški vinarji, sirarji, pršutarji in gostinci. Obiskovalci – skupaj jih pričakujejo približno 7000 – se bodo v soboto lahko podali na sprehod po ozkih ulicah srednjeveškega Štanjela ter uživali in se družili ob pisani Martinovi ponudbi. A vse dogajanje vendarle ne bo namenjeno le vinski kapljici in jesenskim kulinaričnim dobrotam.



V nedeljo popoldne bosta o svetem Martinu, ki je Slovencem najbolj znan kot zavetnik rujne kapljice – na njegov god, 11. novembra, se namreč mošt spremeni v vino –, dve predavanji. Sveti Martin Tourski je predvsem simbol dobrote in miru, ugotavlja dr. Edvard Kovač: »Ob koncu prve svetovne vojne so Francozi, ki so predstavljali zmagovito stran, zahtevali, da je premirje podpisano v Franciji in da se zgodi na praznik svetega Martina Tourskega, se pravi 11. novembra. Sveti Martin je namreč veljal za simbol dobrote in miru.«



Tako si bo mogoče že na Martinov petek, 9. novembra, v Štanjelu ogledati razstavo ob stoti obletnici prve svetovne vojne. Kot vemo, še razlaga Kovač, je bil sv. Martin »sprva rimski vojak, potem pa je postal škof v Toursu in na svojih apostolskih potovanjih vzpostavljal spravo in mir. Zato je že v četrtem stoletju nasprotoval smrtni kazni.«



Po ugotovitvah umetnostnega zgodovinarja dr. Ferdinanda Šerbelja pa velja sveti Martin »za enega najbolj priljubljenih svetnikov v vseh pokrajinah na Slovenskem. Pojavlja se na naših najstarejših freskah, v zlatih baročnih oltarjih pa tudi na čudovitih oljnih platnih slikarjev. Najbolj razširjen motiv je dogodek izpred mesta Amiens, ko kot rimski oficir z mečem razpolovi svoj vojaški plašč in ogrne reveža. Toda tudi ko je upodobljen kot škof, je v ospredju njegova dobrota, torej je prikazan kot dobri pastir.« Kakor meni Šerbelj, se v teh upodobitvah obenem pokaže značaj slovenskega človeka.
 

Siri, začinjeni po kraško

Svetemu Martinu v čast bodo štanjelske ulice in trge, kjer je v srednjeveških časih prebivalo kakšnih tisoč duš, danes pa jih je še komaj 50, popestrile stojnice, umetniška tržnica in razstave, zadoneli bodo zvoki skupine Tromostovje. Na osrednjem grajskem trgu bo Martinove dobrote predstavilo približno 70 ponudnikov s Krasa in iz okolice, samo vinarjev bo več kot 20, razlagajo v javnem zavodu Komenski Kras.



»Pri izbiri ponudnikov smo se ozirali predvsem po certificiranih pridelovalcih domačih dobrot, ki to znanje prenašajo iz roda v rod.« Med drugim bo mogoče pokusiti kraški med, ki ga pridelujejo v čebelarstvu Furlani iz Volčjega Grada. K sladki dobroti, izvemo, se odlično prileže sir, tudi kozji s kmetije Žerjal v Tomaju. Kakor pravijo »predstavniki prvih sirarjev na Krasu«, so njihovi siri nastali »v objemu Krasa, na kraški gmajni in kraški burji«.



Po besedah Matjaža Žerjala, ki nadaljuje poslanstvo svojih prednikov, pridelujejo predvsem zorjene sire, ki so jim dodali pristne kraške začimbe. »Vzrok za to se skriva v bogati kraški botaniki, saj tu raste okrog 1600 različnih travnatih rastlin, kar je štirikrat več kot na celotnem ozemlju Nemčije. Vse te rastline vplivajo na okuse naših sirov, ki jim dodajamo brinove jagode in kraški šetraj, zorimo pa ga tudi v teranovih tropinah,« razlaga Žerjal. Vsi siri so unikatni, njihova posebnost je zlasti sir s teranom, ki ga dodajo kozjemu mleku.
 

Vitovska grganja

In k siru, izvemo v Štanjelu, se odlično poda izvrstno belo vino. Med šampioni vinarije Švagelj je vitovska grganja ali kar vitovska, nekoč pozabljena avtohtona sorta, ki so jo kraški in vipavski vinogradniki začeli spet oživljati. »Zelo se prilega k belemu mesu, ribam in mlademu siru,« razloži Ivo Švagelj in ponudi svojo vitovsko, ki ima »okus po mandljih in suhem sadju«.



Med vinarji, ki bodo svoje predstavili v Štanjelu, je tudi Dušan Rebula iz Brestovice pri Komnu, kraške vasice tik ob italijanski meji. Začetki kmetije Rebula, razlaga, segajo v leto 1900, z vinogradništvom in vinarstvom pa se je aktivneje začela ukvarjati leta 1982. Celotno posestvo, ki ga obdeluje štiričlanska družina, meri 5,2 hektara, na 1,8 hektara se razprostirajo vinogradi, na katerih je zasajenih 5000 trsov – tisoč trsov malvazije, vitovske grganje in sauvignona ter 4000 trsov refoška, iz katerega kmetija prideluje svoj najpomembnejši pridelek, teran. Celotno vinogradništvo, pravijo, temelji na integrirani pridelavi, njihovo paradno vino pa je danes penina. Br'stovska penina – malvazija 2008 je, denimo, postala naj penina Portoroža 2015. Razvili so jih še iz terana, roseja in nazadnje iz vitovske – na leto jih proizvedejo skupaj od 5000 do 6000 litrov. »Letos smo dobili pet medalj v ZDA, lani tudi tam zlato medaljo za teranovo penino, za vina pa srebrno medaljo na festivalu vin v Londonu,« pravi Dušan Rebula.
 

Dolga tradicija osmic

Kmetija Kosmina ali pri Smodinovih v Brjah pri Komnu se rada pohvali z dolgo tradicijo osmic: »Bili smo med prvimi na Krasu in še vztrajamo,« razlaga Primož Kosmina, ki je kmetijo pred dvema letoma prevzel od očeta. Pri Smodinovih imajo osmice sredi maja in v drugi polovici oktobra; zdaj se pripravljajo še na praznik vina v Štanjelu, ki bo v nedeljo zagotovo tudi v duhu kraških osmic. Tam bo kmetija ponudila svoja vina in mesnine: pršut, panceto, suho salamo, vratovino, vse izključno iz mesa domačih prašičev, ki jih hranijo predvsem z doma pridelano hrano: bučo, krompirjem, peso, repo. Suhim mesninam dodajajo izključno grobo piransko sol in poper: »Slanino solimo približno dva do tri dni, nato jo operemo, popopramo, obesimo in sušimo približno tri mesece. Podobno naredimo z vratovino,« pove Kosmina. V zadnjih letih jim sicer povzročajo težavo pretople zime, od česar je odvisna dolžina tako soljenja kot sušenja. Zlasti problematične so temperaturne spremembe za pridelavo pršuta.
 

Fabiani in pikolit

Popestritev martinovanja bo zagotovo obisk in ogled prenovljene Fabianijeve vile v Kobdilju, deset minut hoda iz Štanjela. Rojstna domačija Maksa Fabianija je kulturni spomenik, obnovila sta jo Andrej in Blanka Malgaj, z njo pa tudi zgodbo avtohtonega vina pikolit, ki je bil na Krasu registriran samo na tej domačiji. »Prvo trgatev pikolita smo imeli leta 2015 pod vodstvom vinarja Primoža Štoke, ki je tudi oskrbnik naših vinogradov,« pripoveduje Blanka Magajna. Ti se danes raztezajo na 10.000 hektarih, v njih je zasajenih 8000 trsov.

Posestvo je staro približno 600 let, na njem stoji poleg vile, pred katero se bohoti večstoletna murva, še deset objektov. Med drugim je v njih razstavni prostor, v katerem si je mogoče ogledati razstavo o arhitektu Maksu Fabianiju, ki so jo postavili ob 150. obletnici njegovega rojstva, ter manjšo stalno razstavo o zgodovini njegove družine. Na praznik vina bodo pripravili pokušnjo vin za manjše skupine obiskovalcev – za degustacijo se je treba vnaprej prijaviti –, ponudili pa bodo predvsem svoj pikolit in vina Štoka, ki so, s ponosom razloži vinar, prodrla celo v Kalifornijo.