Skrivna tovarna raket v hribu Kohnstein

Kje je bila tovarna raket, v kateri so nacisti ob koncu druge svetovne vojne razvijali in sestavljali rakete V-2? To je bil kraj, kjer je nacistične sanje uresničeval Werner von Braun, nemški raketni inženir, pionir in vizionar astronavtike. Kraj, kjer so v nemogočih razmerah delali in predvsem umirali taboriščniki. In kraj, kjer so Nemci skovali velikopotezen načrt.



Dora, kakor se na kratko imenuje koncentracijsko taborišče Mittelbau-Dora, je nastala šele avgusta 1943. Nemci so potrebovali novo lokacijo za tovarno raket, ki je delovala v Peenemündeju. Če bi jo zavezniki bombardirali, bi proizvodnjo ustavili ali sploh ne bi bila več mogoča, tega pa si nacistična Nemčija, ki je nujno potrebovala novo, tehnično dovršeno orožje, ni želela. Zato so poiskali novo lokacijo v bližini mesta Nordhausen, v hribu Kohnstein, kjer so v rovih že imeli shranjene naftne derivate, naokoli pa ni bilo drugih objektov, zanimivih za zaveznike.
 

Brez primere v Evropi

Kako velikopotezen načrt so si zamislili, pove podatek, da so v hrib izvrtali orjaška vzporedna predora, dolga 2,4 kilometra. Okrogla predora s premerom kakšnih 35 metrov so povezali s krajšimi, 165 metrov dolgimi prehodi. V teh prehodih so prve mesece, dokler niso postavili barak koncentracijskega taborišča, taboriščniki ne samo delali, ampak tudi živeli. Ali bolje: umirali na obroke. Razmere so bile strašne, razloži vodič: »Med miniranjem so se civilisti, ki so delali v predoru, umaknili na varno, taboriščnike pa so pustili tam, da so potem čim hitreje, v gostem prahu, ki je dražil pljuča in oči, pobirali material. V grozljivih razmerah so pod zemljo umirali kot po tekočem traku.«



Tako je v hribu, ki je bil varen pred bombardiranjem zaveznikov, nastala skrivna tovarna raket. Takratni minister za oborožitev Albert Speer, imenovan tudi »prvi arhitekt tretjega rajha«, je preselitev proizvodnje pohvalil. Vodji koncentracijskega taborišča Dora Hansu Kammlerju, ki je bil sicer po izobrazbi inženir, je decembra 1943 čestital z besedami: »Tovarna, ki ji v Evropi ni para.«



Raketni inženir Werner von Braun je s sodelavci na novi lokaciji nadaljeval pionirske dosežke na področju uporabnih raket na tekoče gorivo. Raketo so najprej poimenovali A-4, pozneje pa V-2. To je bila prva balistična raketa, predhodnica sodobnih z jedrskim orožjem. V-2 je imela za tisti čas zavidljiv doseg 300 kilometrov in tisočkilogramsko bojno glavo z razstrelivom amatol.
Med vojno so Nemci izstrelili tri tisoč raket V-2, tretjino na London, prav toliko na Antwerpen, ki je bil zaradi pristanišča zelo pomemben za zavezniško preskrbo. Tarča napada je postal tudi Pariz, ko so ga zavezniške sile osvobodile. Skupna rušilna moč vseh izstreljenih raket V-2, ki niso bile natančne pri navigaciji, je le malo presegala moč enega samega bombnega napada med drugo svetovno vojno. Rakete V-2 so po ocenah ubile okoli 8000 ljudi. Enako, če ne še bolj, je bil pomemben psihološki učinek, saj pred takšnim orožjem ni bilo zaščite in ne opozorila.



Cena za takrat novo orožje, ki naj bi Nemčiji pomagalo preobrniti vojna razmerja, pa je bila visoka. V samo nekaj mesecih, ko so taboriščniki delali in živeli v predorih Dore – torej od avgusta 1943 do pomladi 1944 – je umrlo 3067 ljudi. V času delovanja taborišča, ki je bilo ustanovljeno kot podružnica koncentracijskega taborišča Buchenwald, potem pa se je osamosvojilo, to je od avgusta 1943 do aprila 1945, so v Doro deportirali več kot 60.000 ljudi iz vse Evrope. Kar tretjina ali 15.000 ljudi grozljivih razmer ni preživelo. Raketa V-2 se je zato v zgodovino zapisala kot edino orožje, ki je zahtevalo več življenj pri proizvodnji kot pri uporabi.


 

Od tehnologije do strokovnjakov

Ko se je bližal konec vojne, so esesovci Doro evakuirali. Najbolj bolne in umirajoče so pustili v taborišču, nekatere so z vlakom odpeljali drugam, predvsem v taborišče Bergen-Belsen. Največ pa so jih poslali na marše smrti, dolge pohode, ki jih že tako izčrpani in lačni ljudje večinoma niso preživeli.

V Doro so najprej prišli Američani in odpeljali s sabo vse, kar je bilo zanimivo, od tehnologije do strokovnjakov, ki so tam delali. Werner von Braun je nadaljeval kariero kot strokovni svetovalec v ameriškem raketnem programu in potem v Nasi, kjer je postal tudi namestnik direktorja. Čeprav so mu nekateri očitali sodelovanje z nacisti in dejstvo, da je vedel, da so v Dori taboriščniki, ki so na prisilnem delu, je menda v intervjuju leta 1969 dejal, da so bili prisilni delavci v »usmiljenja vrednem stanju«, kar je nanj naredilo vtis, zaradi katerega bi »vsakega dostojnega človeka pekla vest«. Po informacijah vodiča v Dori pa naj bi se izognil odgovornosti z odgovorom, da »ni videl niti enega mrtvega človeka«.



Po Američanih so Doro zasedli Sovjeti, vendar v nekdanji tovarni raket menda niso našli nič uporabnega. Koncentracijsko taborišče so do poletja 1947 skorajda odstranili, ostala je le stavba krematorija, ki je vidna še danes, kasneje pa so rekonstruirali eno od barak. Sovjeti so leta 1947 zminirali tudi oba vhoda v hrib. Območje je leta 1964 postalo spominski park, ki pa v Nemški demokratični republiki ni imel takega pomena kot taborišči Buchenwald ali Sachsenhausen.

V zgodnjih devetdesetih, po združitvi Nemčije, so območje raziskali in skopali nov vhod. Majhen, a grozljivo zgovoren del nekdanje tovarne raket, ki je delovala v hribu, so znova odprli za javnost. Postavili so sodoben spominski center z razstavo, katerega namen ni samo predstaviti zgodovino in opozarjati na grozote koncentracijskih taborišč, ampak tudi spodbuditi razmišljanje o etiki v znanosti in tehnologiji.