Skozi Gibraltar, ko je pihalo čez 90 kilometrov na uro

Peter Kočjaž in Natalija Ogrinc, ki sta pred približno letom začela pot okoli sveta z jadrnico Timy, poimenovano po Petrovem sinu, se po dveh mesecih in pol življen­ja na trdnih tleh – čeravno sta tudi v tem času jadrala – te dni vračata na svoj dvanajst met­rov dolgi dom na vodi. Za njima je četrtina poti, pred njima pa med drugim Pacifik, kjer bosta predvidoma v enem kosu na vodi – ne da bi se vmes dotaknila kop­nega – približno pet tednov.

Objadrala sta italijansko obalo, Sardinijo, Sredozemlje, Malorco, špansko obalo, se zapeljala skozi Gibraltar do Kanarskih in Zelenortskih otok, prečkala Atlantik, nato pa kakšnega pol leta jadrala po Karibih. Tam so ju očarali številni otoki in tudi ljudje oziroma njihovo življenje.

Če se skregaš, splezaš na jambor

Na desetine kilometrov praznih plaž

»Ko govorimo o ljudeh, nama je bilo najbolj všeč na Svetem Vincenciju in Grenadinah, to je otočje, na katerega sva najprej stopila, ko sva preplula Atlantik. Ljudje so preprosti, veseli, ne vznemirjajo se prav veliko, vidiš, da so srečni že samo zato, ker živijo, in ne potrebujejo nekih materialnih dobrin. Veliko se zabavajo po plažah, kjer imajo zvočnike, plešejo, pojejo. Vsak, ki te sreča, te pozdravi ne glede na to, kdo si, kakšen si, nihče se ne ozira, od kod prihajaš, v kaj si oblečen,« je za Delo opisal Novomeščan Peter Kočjaž. Med lepšimi omeni še Antigvo in Barbudo. Na splošno na teh otokih živi po nekaj sto ljudi; imajo na desetine kilometrov lepih plaž, po katerih lahko v eno smer hodiš tudi uro, pa ne srečaš nikogar. Ker so redko poseljeni, je tam več živali; v vodi je veliko želv, rib, je opisoval sogovornik.

Pa si lahko predstavlja, da bi nekoč tam živel? »Lepo je vse to videti, ampak želje, da bi na takem otoku živel, pa ni. Bolj mi je všeč pluti z jadrnico, s katero se lahko premikaš od zaliva do zaliva, greš tja, kamor želiš.«

Novomeščan se je s partnerko okoli sveta odpravil pred približno letom dni. FOTO: osebni arhiv

Jadranje ni ležerno počitnikovanje

Ko si na kopnem ogledujemo fotografije, videe oziroma vloge dolenjskih avanturistov, si predstavljamo, da živita sanjsko življenje. Z misijo objadrati svet zagotovo uresničujeta svoje sanje, a kot prizna Peter Kočjaž, je bilo treba v to vložiti veliko truda; za pot je varčeval več let, priprave so trajale leto dni, prav tako se na poti lahko zgodijo različne nevšečnosti – od ukradenega gumenjaka do poškodb na jadrnici. Prav tako pa jadranje, kakršno je njuno, ni ležerno počitnikovanje brez dela.

»Lahko je zelo naporno. Kadar jadrava več dni, ne spiva prav veliko. Na jadrnici se na taki poti veliko ziblješ, težko je reči, da se boš normalno ulegel in počival. Ko sva, denimo, plula čez Atlantik, je bilo veliko vetra in valov, tako da sva večino časa preživela v salonu. In po tem hiberniranju je bilo težko že samo iti ven, popraviti jadro … Prav tako je ves čas kaj za postoriti, čistiva jadrnico, če se kaj pokvari, to popravljava, veliko tudi raziskujeva: hodiva po otokih, narediva tudi 20 kilometrov na dan, se včasih kam odpeljeva in se 'domov' vračava pozno, nekaj pojeva in greva spat.«

Peter Kočjaž in Natalija Ogrinc sta do zdaj opravila približno četrtino poti. FOTO: osebni arhiv

Kuhar, vremenoslovec, potapljač

Na srečo, pove sogovornik, lahko večino stvari popravi sam. V življenju je namreč zamenjal že veliko poklicev; delal je kot policist, strojni tehnik in mehanik, v mladosti je kolesaril za novomeško ekipo Krka-Telekom. »Imam precej znanja in prakse, zato večinoma naredim vse sam. Ne bom rekel, da je bilo vedno lahko, potreboval sem veliko časa, da sem kakšno stvar naštudiral, ampak mi je na koncu uspelo. Znam tudi kaj skuhati, zašiti, moraš znati veliko in se predvsem znati – znajti.« Kot dodaja 41-letni sogovornik, je tudi Jože Mušič, prvi Slovenec, ki je v 90. letih objadral svet, v svoji knjigi napisal, da so se v Portorožu z njim vkrcali kuhar, vremenoslovec, jezikoslovec, fotograf, potapljač – v eni osebi. »Skratka, hotel je povedati, da moraš biti multipraktik.«

Najlepši so majhni in redko naseljeni otoki, pripoveduje Kočjaž. FOTO: osebni arhiv

Kočjaža na poti ni bilo nikoli strah za življenje, bilo pa je nekaj pripetljajev, ki ga niso pustili ravnodušnega. Včasih preprosto ne more predvideti situacij, ker nima točnih informacij. Tako je bilo, kot nadaljuje, ko sta prečkala Gibraltar: »Adrenalinsko je, ker so tokovi tako močni, da skoraj ne moreš pluti. Skozi sva se podala pozno zvečer, ker naj bi se sredi noči tok obrnil. Vezal sem se v zadnjem kraju pred samim prečkanjem. Pa je prišla policija in me napodila, ker tam ne bi smel biti navezan. Zunaj je pihalo 50 vozlov (več kot 90 kilometrov na uro) in v takšnih razmerah sva morala prečkati Gibraltar. Težava je tudi v tem, da je tam veliko ogromnih ladij. Adrenalinsko je, ko pluješ med 300-metr­skimi ladjami, ki se ne morejo ustaviti, s teboj se niti ne obremenjujejo. Sam pa krmariš in paziš, da se ne boš kam zaletel.«

Seveda so tudi območja, kjer nista sama. FOTO: osebni arhiv

Kaj pa je sicer tisti največji strah, ki prežema jadralce? »Zagotovo se najbolj bojimo, da bi se potopili; denimo, da ti odpade kobilica, da se ti zlomi jadro ... Največji strah je, da začne voda vdirati v plovilo, se začneš potapljati. Ali pa izgubiš krmilo, ker potem ne moreš krmariti in si kot jajčna lupina sredi morja. Potem je tu še kakšna nevihta, ko ti lahko strela udari v jambor in skuri elektronske naprave, zaradi česar imaš lahko težave pri navigaciji …« temne scenarije našteva sogovornik. A takoj doda, »da če o tem razmišljaš, je bolje, da ostaneš doma. Saj tudi če greš čez cesto, te lahko zbije avto, greš na letalo, se zgodi nesreča …«

Elektrika iz lastnih virov

Njuna pot je naravnana trajnostno in ekološko. Peter je načrtoval in preračunal, kaj vse potrebujeta. Tako imata šest solarnih panelov, vetrni generator, napravo, ki slano vodo prefiltrira v pitno. »Elektriko moraš nekako pridobivati. Tukaj ni marin, pa tudi če bi bile, verjet­no vanje ne bi hodila, ker bi bilo predrago. Najceneje je pridobivati elektriko na lastne vire. Vetrni generator lahko daje elektriko 24 ur na dan, pri sončnih celicah je težava v tem, da je ves čas kateri panel v senci. Pomembno je, da imava več virov, saj potrebujeva dovolj energije, ker imava hladilnik in zamrzovalno skrinjo. Še pomembnejše pa je, da ima avtopilot dovolj energije, da lahko krmari. Ko plujeva čez ocean, avtopilot deluje 24/7; če ne bi bilo elektrike, bi moral voziti na roke. To pa je nemogoče. Tudi naprava za vodo je bila draga, a sva z njo samooskrbna. Zelo pomembno je, da sva neodvisna.«

V kraljestvu plaž, na katerih skoraj ne srečaš ljudi. FOTO: osebni arhiv

Majhen del stroškov si pokrijeta tako, da na pot vsake toliko časa povabita še druge ljudi. Doslej so bili to Slovenci, jih je pa bilo malo, pove Kočjaž, skupaj sta imela za kakšen mesec družbe. Med njimi so bili posamezniki, denimo oceanografinja Daniela Turk, ki je oprav­ljala tudi meritve. Slabih izkušenj s sopotniki nimata, jih pa tudi ne iščeta vedno, saj so včasih večje težave zaradi logistike. »Nekateri otoki niso dosegljivi z letalom. Težava je bila tudi, ker sva zaradi tega obtičala na istem mestu, saj sva morala potem goste prepeljati nazaj na otok, kjer je bila letalska povezava. Najbolj nama bi bilo všeč, da bi nekoga na enem otoku pobrala, potem bi jadral z nama nekaj časa, odložila pa bi ga na kak­šnem drugem otoku. Ampak to je seveda težko. Zato dava oglas, da koga iščeva, takrat, ko sva na območju, kjer so letališča blizu.«

Peter Kočjaž in Natalija Ogrinc v teh dneh nadaljujeta svojo misijo obpluti svet z jadrnico Timy. FOTO: osebni arhiv

Umetnost nakupovanja hrane

Peter Kočjaž in Natalija Ogrinc imata s seboj veliko zalogo vsega, kar potrebujeta, tudi hrane, saj se s tem izogneta ponekod zelo visokim cenam. »Včasih je mogoče najti dokaj ugodne trgovine, francoski otoki imajo, na primer, verige, primerljive diskontom, kakršni so pri nas. Na nekaterih otokih, denimo Deviških, pa so cene vrtoglave. Toast je stal 7,5 dolarja, na nekem drugem otoku pa kilogram mesa 62 evrov. Tam sva šla iz trgovine praznih rok,« med smehom pripoveduje. »Ker nakup ni bil nujen, sva se mu izognila.« Večinoma uživata preproste obroke – tortilje, testenine, riž, ki jih v glavnem pripravlja njegova partnerka, včasih tudi kaj morskega, če ulovi kakšno ribo.

Na jadrnici je sicer veliko dela, a se najde čas tudi za majhne užitke. FOTO: osebni arhiv

Katerega dela poti se najbolj veselita? »Tihega oceana, Francoske Polinezije, Fidžija, otokov, ki so teže dostopni kot denimo Karibi, kjer je tudi več jadralcev. Pacifik je drugačen, veseliva se, da bova spoznala ljudi, ki živijo tam, videla naravo, živali, morje, ki je tam drugačno …«

Peter Kočjaž ob koncu pove, da se tudi njegov sin Tim, po katerem je poimenovana jadrnica, že navdušuje nad jadranjem. »Rekel mi je, da me bo, ko bo večji, on peljal v Grčijo. Uživa v vodi in nad njo. Če ga vprašate, kam bi šel raje, v apartma ali na jadrnico, je odgovor jasen.«