S kozarcem v roki čez vinograde in griče

Z dvigom jutranje meglice nad istrske vinograde je več kot 500 udeležencev enološkega in gastronomskega dogodka Teran Wine & Walk v slikovitem istrskem mestecu Motovun preteklo soboto krenilo na dvanajst­kilometrski pohod.

FOTO: Merlo De Graia

Udeleženci iz Hrvaške, Slovenije pa tudi Francije, ZDA in drugih držav so se s kozarcem v roki odpravili po poti čez vinograde in griče, od koder se bohotijo osupljivi razgledi na slikovito srednjeveško mesto Motovun, ki ne slovi več le po tartufih iz motovunskega gozda, sicer največjega enotnega najdišča belih tartufov na svetu, ampak tudi po vrhunskih svetovno nagrajenih vinih. To vinorod­no mikrolokacijo zaznamuje kombinacija istrske bele zemlje, ki daje vinu mineralnost, ter toplega zraka, ki prihaja z morja po strugi reke Mirne in se tukaj meša s hladnim celinskim zrakom, kar zagotavlja optimalne temperaturne razlike, ki glede na letošnjih 16 medalj za motovunske vinarje z ocenjevanja Decanter World Wine Awards res godijo trti.

FOTO: Merlo De Graia

Prva postaja na Parenzani

Udeležence dogodka je na poti čakalo sedem postojank z lokalnimi vini iz kleti Novak, Fakin, Valenta, Fachin, Bertoša, Benvenuti, Tomaz in Roxanich ter lokalnimi kulinaričnimi dobrotami, kot so brusketa z namazom iz tartufov, fritaja z gobami, pašta z boškarinom, istrska mineštra, divjačinske salame in številne druge, ki so jih ponudili lokalni gostinci.

FOTO: Merlo De Graia

Iz vinarne Roxanich je pot vodila po legendarni Parenzani, nekoč ozkotirni 123 kilometrov dolgi progi, ki je povezovala Trst in Poreč, zdaj pa je ena najbolj priljubljenih kolesarskih destinacij v tem delu Evrope, tudi skozi predor Motovun, ki je z 222 metri najdaljši na trasi. Na tej nekdanji progi je bila prva postaja wine & walk, ki je z razgledne točke ponujala prvi čudovit pogled na Motovun in dolino reke Mirne. Tukaj se je pot odmaknila od Parenzane in zavila na idilične stezice skozi vinograde, ki so peljale do vasice Bataji in vinarstva Fakin, druge postaje in ene največkrat nagrajenih hrvaških vinskih kleti.

Od leta 2010 jo vodi Marko Fakin, ki je pri 21 letih od očeta prevzel trte in točilnico, kjer so vino točili v plastično embalažo. S svojo izbranko, takrat 18-letno someljejko Beti Fakin, je poskrbel, da so njihova vina postala znana doma in na tujem. Že šesto leto zapored so, edini na Hrvaškem, osvojili zlato Decanterjevo priznanje. V dvanajstih letih so se s treh hektarov vinograda razširili na 40 hektarov. »Vse, kar sva zaslužila, sva vložila v razvoj. Moj soprog je diplomiral iz vinarstva. Poleg znanja in ambicij pa je bila ključna tudi ljubezen, ki jo čutiva do vina, zemlje in ljudi,« pripoveduje Beti Fakin. Na leto pridelajo 200.000 litrov vina. Celovita prenova kleti jih sicer še čaka, sta pa že odprla razstavni in degustacijski prostor, restavracijo in trgovinico ter skup­no zaposlujeta 30 ljudi, na kar sta še posebej ponosna.

Mimo prazgodovinskih in antičnih najdb

Pot naprej vodi skozi vinograde na vrh Monte Šandrin, nato pa navzdol do vasi Brkač, ki je bila naseljena že v prazgodovini, o čemer pričajo številne arheološke najdbe. V antiki je bilo tu podeželsko posestvo, villa rustica, kjer so izdelovali gradbeno keramiko, opeko in strešnike. Ob poti je tudi cerkvica sv. Pankracija iz leta 1942, zgrajena na prostoru starejše predhodnice iz 15. stoletja, ohranjeni napisi pa pričajo, da je bila župnija v tistem obdobju glagoljaška.

FOTO: Merlo De Graia

Iz Brkača se vrnemo na Parenzano in po njej prispemo do kraja Rodeli ter vinske kleti Fachin, ki jo prav tako počasi prevzema mlajša generacija. Nadaljujemo proti griču Šublenta po gozdni poti, kjer se proti koncu odpre pogled proti Karojbi. Peta postaja je bila na vrhu griča Šublenta s cerkvico rojstva blažene Device Marije iz 17. stoletja, postavljeno na kraju, kjer je bila nekoč benediktinska opatija. V starohrvaškem obdobju, to je v času priseljevanja v 6. in 7. stoletju, je bilo tu pogansko svetišče. Pred tem in pred prihodom Rimljanov je na tem mestu stala ilirska naselbina krožne oblike, ki jo je varovalo obzidje. Na Šublenti so našli večjo količino prazgodovinske keramike in ostanke manjšega antičnega poslopja, koščke rimske keramike in nekaj kosov poznoantične keramike. Cerkvico danes obkrožajo vinogradi in nekaj stoletnih hrastov. S Šublente se pot spusti proti Motovunu in vinarni Tomaz, dobro znani med ljubitelji vina.

Mladi in mladi po duši, domačini, Slovenci in tujci, so po poti krenili ob različnih urah, tako da ni bilo gneče. FOTO: Merlo De Graia

Tradicija vinarstva v družini Tomaz sega v leto 1918, ko je Klaudijev dedek Petar Tomaz od prednikov prevzel vinograde in začel pridelovati vino, a bolj za lastne potrebe kot prodajo, saj so se tisti čas ukvarjali z mesarstvom. Klaudio se je od dedka očitno navzel tudi te ljubezni, saj je še danes zagnan lovec.

Klaudio Tomaž svojo ljubezen in znanje o vinarstvu počasi prenaša na sina Antonia. Nenehno trdo delo, z leti nabrano znanje, igrivost, domišljija in strast, s katerimi poznavalci opisujejo njihovo vino, se čutijo tako v večkrat nagrajenem teranu Barbarossa kot v novi vizualni podobi steklenic, s katero so letos pospremili predstavitev nove vinske kleti, ki bo glede na videne načrte arhitekturni presežek. To so pravkar začeli graditi v Motovunu in naj bi bila končana do velike noči.

Klet v petih etažah

Na koncu se pot po glavni cesti vrača do Roxanich Winery & Design Hotela. Hotel s kletjo v petih etažah je bil končan konec leta 2019. Gradnja velja za eno najzahtevnejših, saj je klet kar 23 metrov pod površjem na geološko zahtevnem območju; gradbeni inženir Mirko Grošić je bil za projekt tudi nagrajen. Hotel v sodobni, a še vedno tipični istrski podobi ponuja čudovit pogled na idilično pokrajino, in kot je bilo videti na zaključni zabavi, tudi možnost za druženje večjega števila ljudi.

Začetek in konec poti je v hotelu vinarstva Roxanich, ki ima impresivno klet v kar petih podzemnih etažah, ogrevan zunanji bazen, 32 edinstveno zasnovanih sob ... FOTO: Merlo De Graia

V svoji vinoteki imajo 20 različnih vin vključno s penino in alkoholiziranim vinom, vsa pa so pridelana v majhnih, ekskluzivnih količinah, s čimer se poskušajo postaviti po robu agresivni komercialni proizvodnji. Mladen Rožanić, svetovno znani vinar in poslovnež (sicer iz Opatije), primerja ustvarjanje vina z ustvarjanjem filmskim prizorov, temu pa se morajo prilagoditi tudi oblikovalci, ki snujejo celostno podobo. Dediščino zdaj počasi predaja šestim hčeram, ki se jih je že oprijelo ime Roxanich Sorelle.

FOTO: Merlo De Graia