Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Knjiga

Pri nas smo zrasli ob vodi, kruhu, Prešernu in Gregorčiču

Življenje ob meji je dalo Davidu Bandlju miselno odprtost, občutek za to, da smo si ljudje med sabo različni, a zaradi različnosti nismo nujno nekompatibilni.
David Bandelj na novogoriški železniški postaji. FOTO: Črt Piksi/Delo
David Bandelj na novogoriški železniški postaji. FOTO: Črt Piksi/Delo
24. 3. 2024 | 05:00
15:04

V nadaljevanju preberite:

David Bandelj, predstavnik tako imenovane srednje generacije, se še spominja mreže, ki je ločevala ta prostor, čeprav je sam mejo tedaj prehajal dokaj lahkotno. Čas je pokazal – kot se zmeraj zgodi z nečim, kar je ljudem na silo vsilila politika –, kako nelogično je bilo tako ločiti prostor, ki bi moral biti skupen in ga je tako vseskozi dojemal vsaj del prebivalcev ob meji. Eden najbolj bizarnih, norih primerov nespametnih delitev je zgodba o pokopališču v Mirnu pri Novi Gorici, ki ga je meja ločila po sredini. Celotne družine so grobove v nekem trenutku imele v »tujini«.

»Ločevanje narodov je stvar zadnjih šestdesetih, sedemdesetih oziroma osemdesetih let. Pred tem smo bili vsi del istega prostora. Druga svetovna vojna je v ta del močno zarezala najprej ideološko, potem pa tudi fizično. Pozabljamo pa, da so korenine tu bile že od prej, in na tem bi bilo treba bolj graditi. Včasih se namesto tega raje osredotočimo na tistih nekaj let 'kritične' zgodovine, namesto da bi razmišljali o desetletjih skupnih prizadevanj za sobivanje v tem prostoru,« je povedal Bandelj.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine