Po temnih poteh, ki jih je raziskoval Luka Čeč

Ko je pomožni svetilničar Luka Čeč med raziskovanjem Postojnske jame odkril drobnega rjavega hroščka, ga je urno spravil v žep in poslal v preverbo znanstvenikom. Primerek je bil preveč zmečkan, da bi lahko takoj ugotovili, da gre za posebnost, a kmalu se je hrošček, poimenovali so ga drobnovratnik, v zgodovino zapisal kot prvi opisani jamski hrošč na svetu. Slabih dvesto let pozneje so poti, kjer je Čeč odkrival zaklade sveta pod površjem, del podzemne avanture.

Luka Čeč se je med pomembne Slovence uvrstil pred natanko dvesto enim letom, ko je pred obiskom tedanjega avstrijskega cesarja Franca I. (načrtovan je bil za 16. maj 1818) v jami pomagal pri urejanju osvetlitve in okrasitve. V nekem trenutku se je čez improviziran most povzpel na skale in – izginil.



Pričakovali so menda že najhujše, potem pa se je spet prikazal in izrekel tisti znani stavek: »Tu je nov svet – tu je paradiž!« Kajti odkril je večino tistega, čemur danes pravimo Postojnska jama in čemur se čudijo tisoči obiskovalcev, ki se skoznjo vsak dan popeljejo na vlakcu. Ker je bil Luka Čeč preprost svetilničar, mu dolgo niso priznali zaslug za veliko odkritje. Zadoščenje je vsaj deloma dobil šele leta 1854, ko je o zapisniku zaslišanja, na katerem so preverjali verodostojnost Čečevega odkritja, v svojem delu o slovenskih jamah pisal znani geograf in krasoslovec Adolf Schmidl, a kljub temu je širši slovenski javnosti njegovo ime še vedno precej neznano.
 

Butično

Čeč si je po odkritju prizadeval pri cesarju doseči, da bi mu priznali vodniško službo do smrti, a je bila njegova prošnja zavrnjena. To skromnega svetilničarja ni odvrnilo od dela. Pomagal je pri urejanju poti, pripravil bazen za človeško ribico in posadil prva drevesa pred Postojnsko jamo, kakor je mogoče izvedeti na wikipediji. Prav tako je raziskoval jamo in tako prvi na svetu odkril drobnovratnika ter naprej vztrajno stikal za vsakršnim življem v temnem podzemnem svetu, kjer ima evolucija čisto svoj tempo.



Majhna in večinoma laična ekspedicija slabih dvesto let za njim ni videla prav veliko od okoli 115 živalskih vrst, ki so jih doslej odkrili v jami. Je pa bil zmajev mladič, kakor je Valvasor slikovito poimenoval človeško ribico, kot na dlani v enem od bazenčkov, prav tako je iz teme v soju svetilk zasijalo drobno bitjece, ki ga je eden izmed treh vodnikov, Roman Bogataj, poimenoval mokrica. In dodal: »Imate pa srečo. Luka Čeč je več let raziskoval jamo, preden je našel prvo živalco.« (Človeške ribice takrat niso pojmovali kot jamsko žival.) Drobnovratnik, ki ga je našel leta 1831 in s tem spodbudil razvoj speleobiologije, je danes kot redka vrsta uvrščen na slovenski rdeči seznam ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.

Luka Čeč je le pet let po tistem, ko je odkril rjavega hroščka z velikim zadkom, umrl za posledicami kužne bolezni (star je bil komaj 51 let), a je njegovega duha še kako zaznati v Postojnski jami in med tamkajšnjimi vodniki. Tako je tudi skriti spremljevalec vseh tistih, ki se odpravijo na avanturo Po poteh Luke Čeča, ta sodi od nedavnega med petzvezdična doživetja, s katerimi želi Slovenska turistična organizacija izpostaviti domačo butično ponudbo. Tura stane od 205 evrov naprej, izvedejo jo za najmanj dva in največ šest udeležencev.
 

Popotovanje skozi tri jame

Zlasti za obiskovalca, pripravljenega na precej prvinske jamarsko-blatne izkušnje, je že začetek precej butičen, da ne rečemo petičen. Začne se v hotelu z grižljajem lokalnih specialitet – za moč, kot sta pri tem pomenljivo namignila vodnika Erik Rebec in Kevin Klun Valenčič. Že nekaj minut za tem prigrizkom sta se z Romanom Bogatajem spremenila v garderoberja, saj je bilo treba šesterico udeležencev odeti v obutev, obleko in pokrivala, primerna za raziskovanje podzemlja. Z informacijami pa za začetek niso hoteli preveč razsipati, da bi bila izkušnja čim bolj pristna.

Izvedeli smo le, da bomo pot začeli v jami Pivka, nadaljevali po Črni in sklenili v Postojnski. Med obema vojnama so jih namreč Italijani z umetnimi rovi povezali, je povedal Rebec. Njihov cilj je bil sicer predor iz Pivke nadaljevati v Planinsko jamo, katere izhod je bil na italijansko-jugoslovanski meji. Načrtov jim ni uspelo izpeljati do konca, umetni rov pa danes omogoča lahek prehod iz ene jame v drugo.



Vhod v jamo Pivka je slabih pet kilometrov oddaljen od Postojnske; do izhodišča vodi dolgo, zaraščeno stopnišče, ki spominja na prizorišče kakšnega domišljijskega filma. Tudi vsi tisti člani skupine, ki so se lotili štetja stopnic, so naposled obupali ter se prepustili korakom in ugibanju, koliko jih je v resnici (najbližja ocena je ostala nekje okoli dvesto, v resnici jih je več kot tristo), dokler nismo v pričakovanju nadaljnjih napotkov obstali pri vhodu v jamo.


 

Vonj po karbidu

»Le naprej,« so nas usmerili vodniki in kmalu nas je pričakalo sporočilce. »Na svoji poti pozorno sledite lanternam, ki jih je za seboj pustil Luka Čeč …« Prva navodila so nas razsvetlila še toliko, da smo si lahko posvetili s karbidovko, zaznali tisti značilni vonj, ki je zelo domač prekaljenim jamarjem, predvsem pa je postalo jasno, da bo to izlet, na katerem možgani ne bodo na paši. »Še do nedavnega so jamarji vselej nosili karbidovke s seboj,« je poudaril Kevin Klun Valenčič, »saj so bile ob baterijskih svetilkah najzanesljivejša rezerva.« Za popotnico je ostal še stari rek: »Kdor svetlobi sledi, se ne izgubi!« In pa: »Srečno!«

Luka Čeč nam je na eni izmed naslednjih točk vendarle dovolil, da si pot osvetlimo tudi z baterijami, nameščenimi na čeladah, ni pa prizanašal z okušanjem jamarstva. Italijani so resda poti lično uredili v širino, ravno pravšnjo za prevažanje strojnic, toda odkrivanje jam vsebuje, kakor so nam dali vedeti vodniki, tudi spuščanje po vrveh, plezanje, plazenje po tesnih ožinah in predvsem – veliko blata. Ni prav dolgo trajalo, da smo ugotovili, da je izogibanje blatnim zaplatam povsem nesmiselno ter da se blatne roke (ali rokavice) najbolje obrišejo kar v kombinezon.


 

Zadnja etapa

Zelo hitro smo izvedeli tudi, da je prepričanje o stalni temperaturi pod zemljo mit, kajti prav vsaka od obiskanih jam je imela svojo. V jami Pivka temperaturo večinoma določa reka in tokrat je termometer kazal okoli osem stopinj Celzija, v Črni jami, ki je prepoznavna po temnih, pravzaprav očrnelih kapnikih, je bilo še stopinjo ali dve hladneje, v Postojnski jami pa je bilo približno deset stopinj. Na popotovanju smo spoznali tudi, kako deluje blatni tobogan, kako hitro se ogreje luža v škornju, če stopimo pregloboko v vodo, medtem ko se prebijamo do čolna, in kako narediti čim bolj kompaktno blatno kepo … Predvsem pa smo izvedeli, kam je padel Peter, ko je izrekel tisti sloviti stavek: »A si ti tud' noter padu?« (iz filma Ne joči, Peter, 1964).

Sestavljanka Luke Čeča se je proti koncu raziskovanja Črne jame vendarle zložila, in ko so se odprla zadnja vrata, smo se znašli v »domači« Postojnski jami. Čeprav je avantura trajala le kakšne tri ure, se je zdelo, da je zunaj nov svet. V povsem drugih razsežnostih pa se je pokazal, ko so nas vodniki še z ostanki blata za nohti usmerili k zadnji etapi doživetja, k pethodnemu meniju z izbranimi vini v jedilnici hotela Jama. Tukaj je krmilo prevzel izurjeni natakar, ki je manj izurjenim jedcem pomagal priplezati v svet visoke kulinarike.