Morski pogled na slovensko obalo

»Samo trenutek, prosim, bomo dali ven stopnice!« Medtem ko ladjico rutinsko prisloni ob pomol, Sandi Radolovič, »kapitan« Zlatoperke, in njegov pomočnik že podajata roke potnikom, da se najprej eni izkrcajo in potem drugi vkrcajo. Gneča presenetljivo ni prehuda, zato se nam za mesto ni treba bati. Oddahneta si tudi kolesarja, ki si tako prihranita povratno pot do Izole. Točni kot švicarska ura, pet minut čez šesto popoldne, kot določa urnik, odrinemo iz Pirana.

Začetne morske vedute Pirana nehote izpustimo, saj prijazno prisede Radolovič, ki krmilo medtem prepusti svojemu preverjenemu »mornarju«. Zadovoljen je, da je odziv ljudi, ki se z njim po morju popeljejo vzdolž slovenske obale, tako velik. V večini so to slovenski turisti, tujih je le za vzorec. »Zanimanja je toliko, da bi morali prihodnje leto uvesti vsaj dve barki,« pravi. Sam se sicer v zimskem delu leta preživlja z ribištvom, od spomladi do jeseni pa svojo ladjico trži za panoramske vožnje, ribje piknike in kopanje gostov.



Kot pojasni, se je tokrat prijavil na evropski razpis (gre za del projekta Crossmoby, program sodelovanja Interreg V-A Italija-Slovenija 2014–2020, pri katerem sodeluje Regionalni razvojni center Koper) in bil izbran. »Naša barka je dovolj velika, da lahko zagotovi prevoz večjemu številu potnikov, tudi z upoštevanjem na novo predpisane razdalje med njimi,« pojasni prednost, ki jo je imel pred drugim prijavljenim kandidatom. Tako 18-metrska Zlatoperka, ena izmed treh ladij družine Radolovič, od konca junija, skozi vse poletje, ob vikendih, dvakrat na dan brezplačno prevaža potnike od Ankarana do Pirana in nazaj. In tako bo predvidoma še večji del septembra.
 

»To je čista meditacija«

Dan je vroč, a na ladjici prijetno pihlja, tako da je skrb zaradi žgočega sonca odveč. Kolesarja Tamara in Borut prihajata iz Ljubljane in, kot mnogi, to poletje raziskujeta Slovenijo. »Parenzana, pot po nekdanji železnici, je urejena, zelo dobro označena in ni prezahtevna. Zaokrožila sva po Seči in prišla do Pirana. Saj bi šla tudi nazaj do Izole, a sva si rekla, da bi bilo pa še bolje, če bi naju do tja zapeljala ladjica,« se posmejeta. Piran je že za nami, vozimo se mimo Fiese, obala se kmalu spet vzdigne v slikovite pečine, ki pod sabo razkrivajo nagubane flišne plasti.



»To je čista meditacija,« sta zadovoljna Smilja in Dragan iz Velenja, ki preživljata dopust v Kopru. »Raziskovala sva obalna mesta, tako da nama je na koncu za kopanje ostal samo zadnji dan. Pa še to sva morala pohiteti, da sva iz Strunjana pravočasno prišla do Ankarana in ujela tole ladjico,« pojasnita. Na krovu uživajo tudi domačinka Maja pa Ptujčana Igor in Filip, ki sta si slovensko obalo ogledala od začetka do konca. Štiriurna vožnja jima je v veliko sprostitev. Mimo nas drvijo gliserji, počasneje ropotajo ribiške ladje, tiho drsijo kajakaši in superji, iz daljave pa nas spremljajo tudi kontejnerski ladijski orjaki.
 

Bolj panoramska vožnja kot »avtobus«

»Namen projekta je, da bi vzpostavili ladijski prevoz, ki bi deloval kot nekakšen morski avtobus med istrskimi mesti, a se je izkazalo, da se ljudje raje zapeljejo na panoramsko vožnjo,« spet povzame besedo Radolovič. Pogosto se zgodi, da ne more na krov vkrcati vseh potnikov, ki bi si to želeli. »Vedno pa pogledam, ali je na obali kdo, ki se je z nami pripeljal in se želi vrniti,« poudari. »Pa zakaj ni teh prevozov več, saj smo pripravljeni tudi plačati?« se je oglasila ena izmed potnic. »Žal se to brez subvencije ne izplača. Tržne cene potniki večinoma ne bi bili pripravljeni plačati,« meni.

Pred Izolo nas ujame val in ladjico močno zaziba. »Te barke v našem zalivu ni mogoče potopiti,« odgovori Radolovič, ko ga vprašamo, ali se kakšen potnik kdaj prestraši. »Večinoma se, ko vidijo, da smo mi mirni, spet sprostijo. Se je pa že zgodilo, da je bilo treba koga posebej tolažiti,« doda.



Med zadnjo tramontano so potnike izkrcali v Kopru, ko pa se je zgolj posadka vračala proti Izoli, jih je neurje prestreglo in morali so se spopasti z vetrom. »V takih primerih ne moreš narediti drugega, kot da manevriraš med valovi,« pojasni Radolovič. Ribič je bil že njegov oče, in ko je konec 80. let prejšnjega stoletja izolski Delamaris iskal najemnike za njihova plovila, se je tudi sam odločil, da bo skupaj z bratoma izbral to pot, in je barko pozneje odkupil.

»Ko smo ob osamosvojitvi izgubili velik del ribolovnega območja – ta je segal vse do hrvaških otokov – pa smo se preusmerili še v turizem,« razloži.
 

Kako lepo je moralo biti včasih!

Kateri del obale mu je najljubši? »Bele skale, edino v tem delu je naravna obala s kamenčki,« odvrne zavedni Izolan. »Naravne obale je vse manj. Tudi novo nasutje ob koprski plaži – je to res potrebno? Ne bi raje umaknili sedanjega parkirišča?« se vpraša.



Vsak poseg v morje ima vrsto vplivov, ki se jih lahko zavemo šele, ko je prepozno. Z uvoženim materialom zasuto morsko rastlinje, ki uspeva le na omejenem delu priobalnega pasu, denimo, ne more več opravljati svoje funkcije čiščenja morja, varovati obale pred neurji in skrbeti za naravno pestrost. V občinskem predalu so projekti za izolski otok, ki jih bo zagotovo prej ali slej kdo potegnil ven, Luka Koper podaljšuje kontejnerski pomol … Strinjava se, da je bilo pred sto leti tu zagotovo veliko lepše. Kaj lepše, rajsko!

Večina potnikov se izkrca v Izoli in Kopru, preostali pa nadaljujemo proti mandraču v ankaranski Valdoltri. Dan se prevesi v večer in očarani opazujemo oranžno prebarvano nebo. Otroka, ki ju mama zaman poskuša zadržati pri miru, poskakujeta in veselo mahata proti pomolu – komaj čakata, da bosta očetu povedala, kaj vse sta doživela.