St. Gallen, osmo največje švicarsko mesto po številu prebivalcev in glavno mesto istoimenskega kantona, se splača obiskati za dan ali dva. Toliko tudi traja povprečen čas bivanja turistov, ki prenočujejo v turističnih objektih v švicarski turistični regiji St. Gallen-Bodensko jezero. In navsezadnje je muzejski potni list St. Gallna, vstopnico za 11 muzejev v mestu, mogoče kupiti le za en dan ali dva.

St. Gallen velja za metropolo vzhodne Švice, čeprav je v resnici na severovzhodu države. Od Bodenskega jezera, kjer je tromeja med Nemčijo, Avstrijo in Švico, je oddaljen slabih 15 kilometrov. Tudi kneževina Liechtenstein ni daleč, zato turist, ki pride v St. Gallen, ne potrebuje veliko časa za potovanje do zanimivih mest v omenjenih državah, kot so Vaduz v Liechtensteinu, Konstanz v Nemčiji ali Bregenz in Feldkirch v Avstriji, tudi Zürich, največje švicarsko mesto, ni prav daleč stran – z vlakom ali avtomobilom je razdaljo okoli 85 kilometrov mogoče prevoziti v približno eni uri.

Samostan je rasel skoraj 1200 let

Tako kot mnoga mesta v Švici, nevtralni državi, ki je ušla grozotam prve in druge svetovne vojne, St. Gallen ni imel uničujočih rezov v urbanem razvoju. Staro, odlično ohranjeno mestno jedro je nastalo okoli nekdanjega benediktinskega samostana, ki je imel pomembno vlogo pri širjenju krščanstva in kulturnem razvoju Evrope nasploh. Celoten kompleks je tako velik, da se območje mesta, kjer stoji, imenuje Samostansko okrožje oziroma Stiftsbezirk St. Gallen.

Samostan je postopoma rasel skoraj 1200 let, od prve polovice 7. stoletja, ko je sem prišel puščavnik Gal (pozneje sveti Gal), do leta 1805, ko se je kantonalna vlada odločila, da ga zapre. Dominantna zgradba na samostanskem območju mesta je cerkev sv. Gala in sv. Otmarja, ki je sredi 19. stoletja postala stolnica škofije St. Gallen. Zgrajena je bila na začetku druge polovice 18. stoletja, v poznem baroku. Leta 1983 je Unesco to mogočno samostansko celoto uvrstil na svoj seznam svetovne kulturne dediščine, saj odseva razvoj tovrstne arhitekture v več kot tisoč letih in je izjemno dober, značilen primer velikega benediktinskega samostana. V kompleksu so vidni skoraj vsi pomembni arhitekturni slogi od srednjega veka do historicizma v 19. stoletju. Kljub slogovni različnosti ima obiskovalec samostanskega kompleksa vtis, kot da je prišel v celoto, ki je skozi stoletja naravno zrasla.

Ob cerkvi je na območju nekdanjega samostana med drugim knjižnica, prav tako zgrajena v poznobaročnem slogu, ki z razlogom velja za eno najlepših na svetu. Pomembna je tudi zaradi številnih starih listin in rokopisov, ki jih hrani. Pravijo, da v vsem (zahodnem) svetu ni podobnega kraja s toliko pisnimi dokumenti iz zgodnjega srednjega veka.

V posebni razstavni dvorani je na ogled znamenit načrt samostana St. Gallen, ki velja za najpomembnejšo srednjeveško arhitekturno risbo nasploh. Vstopnica za odraslo osebo v knjižnico, na razstavo v kletni dvorani (o zgodovini samostana) in razstavišče samostanskega arhiva stane 18 švicarskih frankov oziroma približno 19,20 evra. Zato je bolje, da obiskovalec, ki želi obiskati še kakšen muzej v mestu, kupi omenjeni »muzejski potni list«, katerega cena za en dan je 24 frankov (približno 24,60 evra).

Eden od muzejev v St. Gallnu, ki ga je prav tako vredno obiskati, je tekstilni muzej med glavno železniško postajo in Samostanskim okrožjem. St. Gallen s celotno okolico je bil večji del 19. stoletja in v prvem desetletju 20. stoletja eno najpomembnejših svetovnih središč za proizvodnjo in izvoz vezenin. Leta 1910 je bilo vezenje z 18-odstotnim deležem celo najmočnejša izvozna panoga švicarskega gospodarstva. Po začetku prve svetovne vojne leta 1914 je povpraševanje po vezeninah močno upadlo, povečalo pa se je po drugih švicarskih proizvodih, kot so kovinski izdelki, povoji in druga medicinska oprema, čokolada ...

Čipka iz St. Gallna je še danes izraz za takšen luksuzen modni dodatek. V tekstilnem muzeju so na ogled številni vzorčni albumi in drugi eksponati. Poleg stalne razstave o tekstilni industriji vzhodne Švice muzej pripravlja tudi posebne razstave.

Drug takšen specifičen muzej je muzej mila, ustanovljen leta 2015. Na stalnih in posebnih razstavah prikazuje zgodovino in tehnologijo izdelave mila ter različne vidike kulture umivanja človeškega telesa, pranja oblačil in drugih materialov. V St. Gallnu obstaja tudi Open Art Museum – muzej za umetnost outsiderjev, z deli samoukov in drugih umetnikov z družbenega roba, ki ima prav tako zanimive razstave.

»Imamo se za mesto kulture, ne le zato, ker je Samostansko okrožje na Unescovem seznamu. V St. Gallnu so tudi številni drugi muzeji, galerije, mednarodno ugledno gledališče, poletni umetniški festival ... Skratka, kultura je glavni turistični adut mesta,« pravi Ladina Haijers, voditeljica odnosov z javnostmi in tržnega komuniciranja turistične regije St. Gallen-Bodensko jezero.

Kaj je Erststockbeizl

St. Gallen je znan tudi po posebnih gostinskih objektih, imenujejo se Erststockbeizli, kar pomeni »majhna gostilna v prvem nadstropju«. Mesto je nastalo v dolini reke, na mehkih tleh, zato je bilo veliko hiš zgrajenih na lesenih stebrih. Prostori v pritličju so bili temni, več svetlobe je bilo više, zato so bili številni gostinski objekti v prvem nadstropju, v pritličju pa trgovine. Ena najbolj znanih gostiln v prvem nadstropju je Zum goldenen Schäfli (Pri zlati ovčki), zgrajena leta 1484 z denarjem takratnega mestnega mesarskega ceha. Kot restavracija deluje neprekinjeno od leta 1798. Hrana je tukaj odlična, a ne poceni: na zimskem meniju so cene kosila (juha ali solata in glavna jed) od 24 do 48 frankov, kar je dobrih 25 do 50 evrov; sladica stane 12 frankov, torej skoraj 13 evrov. Nič nižje cene niso niti v drugih podobnih restavracijah, kot so Zur alten Post (Pri stari pošti), Weinstube zum Bäumli (Vinska gostilna pri malem drevesu), Schwarzer Adler (Črni orel) in nekatere druge.

Mesto sicer slovi po klobasah na žaru (St. Galler Bratwurst) pa tudi po medenjakih St. Galler Biber, ki običajno nosijo sliko samostana ali medveda, simbola mesta. Pozneje zvečer se mlajša množica odpravi v enega od številnih manjših lokalov v tako imenovanem Bermudskem trikotniku, kot danes imenujejo (podobno kot na primer na Dunaju) sosesko starega dela St. Gallna z gostinsko ponudbo do pozne noči.

Visoke cene in močan švicarski frank sta zagotovo pomembna vzroka, da je v zadnjem času zasedenost turističnih zmogljivosti v tem delu Švice na letni ravni le okoli 31 odstotkov (v celotni Švici malo manj kot 40 odstotkov). Številni obiskovalci pridejo predvsem na dnevne izlete iz Avstrije ali Nemčije.

Lep panoramski pogled na St. Gallen je iz dela mesta, imenovanega St. Georgen, ki je približno 70 metrov nad starim mestnim jedrom. Na vzpetino vozi vzpenjača Mühleggbahn. Nedaleč od njene zgornje postaje je rekreacijsko območje Drei Weieren, poimenovano po treh bajerjih. Ljubitelji aktivnih počitnic se s kolesom odpravijo do Bodenskega jezera ali na pohod po številnih pohodniških poteh okoli St. Gallna. V tistem kotu Švice, ob Renu, so tudi številni vinogradi.

Zahodno od St. Gallna je mestece Wil s slikovitim mestnim središčem. V kantonu je še mesto Rorschach, ob najjužnejšem kotičku Bodenskega jezera. V Rorschachu je nemški koncern Würth zgradil velik kongresno-kulturni center z muzejem umetniških del iz bogate zbirke te poslovne skupine.