Mesto, katerega lepote so začasno rezervirane za domačine

Zadnje tedne veliko beremo in slišimo o italijanskem mestu Bergamo. Nekateri tamkajšnje razmere zaradi epidemije novega virusa sars-cov-2 označujejo že za apokaliptične. A čeprav je žarišče tega virusa v Italiji prav Bergamo, je ta sicer zelo simpatično mesto. V preteklosti sem ga večkrat obiskala in se vanj rada vračam. Pristne uličice starega dela mesta, prisrčnost, dolce vita na njihov način. Turistične ponudbe je zadosti, hkrati pa so srednjeveške ulice še vedno dovolj prvinske, da o kulinariki ne govorim.

Četrto največje mesto Lombardije (večja so le Milano, Brescia in Monza) leži okoli 55 kilometrov severovzhodno od Milana. V okolici je več poleti zelo obiskanih jezer, s severa ga obdajajo Bergamske Alpe in Predalpe, z juga široka Padska nižina. Mesto ima okoli 120.000 prebivalcev, metropolitanska regija pa pol milijona. Ta je skupaj s širšim milanskim območjem, kjer naj bi skupaj živelo več kot osem milijonov ljudi, glavno italijansko industrijsko območje.


 

Po labirintu uličic z lokali, delikatesami, butiki …​

​Mesto je razdeljeno na stari del mesta (Citta Alta), ki je na hribu, in na novi del (Citta Bassa, Citta Borghi). Slikovito staro mesto je tlakovano s kamni, kar mu daje pridih preteklosti in poseben čar. Stare, povečini srednjeveške stavbe so kot tudi sicer po Italiji zelo lepo ohranjene in obnovljene. V njih najdemo manjše delikatesne trgovine z lično urejenimi izložbenimi okni, izza katerih vabijo lokalne salame, siri, razno pecivo, koščki pic … Vmes so posejani manjši butiki s pestro ponudbo unikatnih oblačil in modnih dodatkov. Na trgih, kjer se prostor odpre, so mize in stoli, prijetni lokali z odlično ponudbo hrane, prigrizkov, kave, aperitivov …



Zgodovina mesta je pestra in dolga. Njegovo ime naj bi izviralo iz besed berg (gora) in heim (hiša, dom na vrhu). Pred Rimljani, ki so to območje osvojili leta 49 pred našim štetjem, je bila tu keltska naselbina Bergomum. Tu je že v preteklosti potekala pomembna vojaška pot. V času milanskih Viscontijev je bil Bergamo skrajni zahodni del beneške uprave, za katero se je boril tudi pogumni domačin Bartolomeo Colleoni. Zaradi številnih vojn so zgradili obsežno obzidje. Gospodarstvo je že od nekdaj temeljilo na kmetijstvu, v 20. stoletju pa so se začele pospešeno razvijati industrija (elektro, živilskopredelovalna, proizvodnja zavornih sistemov, strojna itd.), trgovina in storitve.


 

Pridih preteklosti

Bergamo sem nazadnje obiskala jeseni, neko deževno dopoldne na delovni dan, zato v starem delu mesta, ki je sicer zelo oblegan s turisti, tiste prave gneče ni bilo. Pred tem sem se po njem potepala poleti, med postankom ob vračanju z letovanja v Lombardiji, in gneča je bila takrat precej večja. Bergamo obišče okoli 1,2 milijona turistov na leto (skupaj ustvarijo 2,3 milijona prenočitev), celotno Lombardijo pa kar 17 milijonov. Letališče Bergamo, kjer pristaja več nizkocenovnih prevoznikov, je leta 2019 prepeljalo več kot 13 milijonov potnikov.

Iz spodnjega dela mesta v starega, zgornjega, smo se jeseni odpravili z vzpenjačo, čeprav bolj priporočam vzpon peš, po stopnicah, ki se začnejo le nekaj korakov stran od spodnje postaje vzpenjače. Ob poti se ponujajo zelo lepi razgledi na mesto in okolico.



Tik ob zgornjem postajališču vzpenjače, na trgu Piazza Mercato delle Scarpe, kjer so nekoč stale številne čevljarske delavnice, je na levi strani zanimiv fast food, a ne s hamburgerji, pač pa s polento z različnimi vrstami omake, ki je za mesto značilna celo bolj kot testenine.



Sprehod po dokaj majhnem starem delu mesta poteka večinoma po glavni ulici, Vii Gombito. Če zavijemo z nje levo in desno, prej ali slej prispemo do obzidja, ki obdaja stari del mesta. Kmalu pritegne pozornost stolp, Torre del Gombito, ki izvira iz 12. stoletja, nanj pa se je mogoče povzpeti za lep panoramski razgled. Gre za srednjeveški obrambni stolp, kakršnih je v mestu več, so jih pa nekoč gradile premožne družine, ki so tekmovale, katera ima višjega.

V bližini stolpa je zelo lepo ohranjena stara pralnica s konca 19. stoletja. Dolga kad v njej je razdeljena na več delov; tu so gospodinje nekoč prale, ima pa zanimiv sistem preskrbe z vodo.


 

Lepo ohranjene stavbe starega mesta

Kmalu prispemo na glavni mestni trg, Piazza Vecchia oziroma Stari trg, ki ga obdajajo stare, a lepo ohranjene in obnovljene srednjeveške in renesančne stavbe, med njimi mestna hiša, stara knjižnica, stavba univerze, na sredini trga pa kraljuje vodnjak Contarini s sfingami in beneškimi levi.



Na levi ta trg prehaja v katedralnega. Njegovo osrčje je kajpak katedrala, posvečena sv. Alessandru Bergamskemu, ki je zavetnik mesta. Zgradili so jo v poznem 17. stoletju iz belega marmorja; s stopniščem iz rdečega granita ima zanimivo baročno notranjost. Stoji na mestu v 5. stoletju zgrajene cerkve, posvečene sv. Vincencu, ki pa so jo med gradnjo obzidja porušili. Na njenem mestu so ena od vrat v stari del mesta (Porta San Alessandro).

V notranjosti katedrale je manjši kotiček posvečen Janezu XXIII. (1881–1963, rojen kot Giuseppe Angelo Roncalli v kraju Sotto il Monte v okolici Bergama), ki je bil papež med letoma 1958 in 1963. Dobri papež Janez, kakor so ga radi imenovali, je bil znan po sklicu drugega (ekumenskega) vatikanskega koncila leta 1962, zavzemal se je za obnovo bogoslužja, v katero naj bi namesto latinščine uvedli jezik naroda, za somaševanje, približevanje Cerkve sodobnemu svetu in drugim cerkvam, dialog z drugimi verami in neverniki.
 

Vzpenjača na San Vigilio

Ob katedrali stoji bazilika Marije Snežne, ki so jo začeli graditi v 12. stoletju, ima pa prav tako lepo, morda še lepšo baročno notranjost kot katedrala, z izjemno zanimivimi tapiserijami. V baziliki je renesančna kapela Colleoni z mavzolejem, ki je bila zgrajena leta 1472 za Bartolomea Colleonija, pogumnega generala in pripadnika ene najpomembnejših družin v mestu, in njegovo hčer Medejo, ki je mlada umrla za pljučnico.



Na prehodu s Starega na Katedralni trg pritegne pozornost zanimiv gnomon iz leta 1798, ki z žarkom sonca določa točen datum.
Ob koncu starega dela mesta je še ena vzpenjača, ki vozi na hrib San Vigilio, kjer stojijo grad, cerkev in kup restavracij s pogledom na mesto spodaj.
 

Priložnost za krasne razglede – tudi na igrišče Atalante

Ob vrnitvi smo se ustavili na hribu sv. Evfemije s trdnjavo iz 14. stoletja, ki je imela vojaško funkcijo, na katero še vedno spominjajo tamkajšnji eksponati. S ploščadi ob trdnjavi se ponuja lep razgled na mesto, tudi na stadion Atleti Azzurri d'Italia oziroma Gewiss, domače igrišče nogometnega kluba Atalanta (Atalanta Bergamasca Calcio), ki je leta 1963 osvojil italijanski pokal, trenutno pa igra v italijanski ligi Serie A.

Prav ena izmed njihovih tekem v ligi prvakov je bila domnevno velikanska biološka bomba. Devetnajstega februarja se je namreč Atalanta, za katero igra tudi slovenski nogometaš Josip Iličić, na milanskem San Siru pomerila s špansko Valencio. Tekma se je končala z izidom 4 : 1 za bergamski klub, ki ga je spremljalo 44.000 navijačev. Teden pozneje se je mesto spremenilo v žarišče epidemije in odtlej tudi stadion, zgrajen leta 1927, sameva. Njegova zadnja prenova se je začela lani in naj bi se končala do prihodnjega leta.

V novejši, spodnji del mesta smo se na koncu vrnili peš in občudovali srednjeveško obzidje, ki v dolžini 5,3 kilometra obdaja stari del mesta in je priljubljeno sprehajališče. Med 15. in 17. stoletjem so ga zgradili Benečani, čeprav je nekakšna predhodnica obzidja obstajala že prej. Ker ni bilo nikoli oblegano, je ostalo skoraj nedotaknjeno. Ima kar 14 stolpov, dva platoja, sto strelnih lin, dve orožarni, pet vrat in podzemne konstrukcije. Od leta 2017 je obzidje pod zaščito Unesca.


 

Kjer so prvič pokusili stracciatello

V starem delu mesta v skoraj vsaki ulični prodajalni naletite na polente e osei, lokalno sladico iz biskvitnega testa, čokolade, lešnikov in ruma, prekrito z marcipanom in sladkorjem ter okrašeno z marcipanovimi ptički, ki ji dajejo tudi ime. Sladico je leta 1910 ustvaril pek Alessio Amadeo.

Mesto je poleg polente, ki ji radi dodajajo maslo in sir, znano še po različnih vrstah sira; leta 2019 je bilo razglašeno za italijansko mesto sirov, domačih salam in olivnega olja. Tudi posebne testenine imajo, casoncelle, polnjene z mesom, in scarpinotti di Parre z nadevom iz sira, masla, drobtin, jajc in začimb ter zvite v obliko čevlja.

V spomin na skladatelja Donizettija je leta 1948 Angelo Balzer ustvaril torto Donizetti s koščki kandiranih marelic in ananasa, z dodatkom likerja Maraschino in vanilje. Mesto ima še eno sladico – to je torta di Treviglio z mandlji in vaniljo, ki je sicer značilna za širše območje Padske nižine.

In še nekaj: leta 1961 je Enrico Panattoni v svoji restavraciji v Bergamu prvič ponudil danes zelo priljubljeni sladoled stracciatella, mlečni s koščki čokolade.