Lukomir: kjer tradicionalno pašništvo sreča turizem

Hismet je sedel na travnatem pobočju in opazoval, kako se po hribu pase njegova čreda ovac. Po sosednjem pobočju se je vzpenjala četica pohodnikov, oblečenih v tipična sodobna pohodna oblačila, oprtana z velikimi nahrbtniki in s palicami v rokah.

»Poglej to, kaj se dogaja, odkar obstaja internet. Lukomir je zdaj vsakomur zanimiv. Prihajajo peš ali z avtobusi do Umoljanov in potem nadaljujejo peš,« je razglabljal Hismet Čomor, eden glavnih protagonistov filma Lukomir, moj dom. Vas motijo turisti, se sliši glas na drugi strani kamere. »Kaj bi me motili?! Bolje, da prihajajo. Zakaj ne? Ni je dežele, iz katere ne bi prišli – so iz Amerike, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Izraela, Turčije …« Zvil si je cigareto, se znova ozrl k skupini in zavpil: »Pojdite pod stebrom, kaj lezete v hrib?« A skupina je šla po svoje, pastir pa je počasi zbral svojo čredo in jo peljal domov.


 

Priljubljen tudi med Slovenci

Srečanje tradicije in turizma sta v kamero ujela mlada slovenska antropologa Manca Filak in Žiga Gorišek. Tindžo in Hismeta Čomorja, prebivalca najviše ležeče poseljene vasi v Bosni in Hercegovini (1472 metrov nadmorske višine), sta spremljala v različnih obdobjih približno tri leta, na podlagi česar je nastal etnografski film, ki so ga predvajali tudi na nedavnem festivalu gorniškega filma.

Lukomir, ki leži na planini Bjelašnica in je od Sarajeva oddaljen približno 50 kilometrov, je v zadnjih desetletjih postal ena najpomembnejših turističnih destinacij v Bosni in Hercegovini. Prvi večji zagon turizma je sicer doživel med olimpijskimi igrami v Sarajevu; takrat so na Bjelašnici uredili tudi osnovno infrastrukturo, kot so ceste, elektrika, telefon. To je prekinila vojna po razpadu Jugoslavije, prav proti koncu vojne pa se je spet začel razvijati turizem, kot je povedal Gorišek, ki je življenje na planini začel raziskovati v sklopu študentske izmenjave in magistrskega študija.

Takrat so tujci, ki so delovali v okviru nevladnih organizacij in varnostnih sil pa tudi tujih podjetij, iskali izletniške točke in priložnost za oddih v naravi. Tako so začele nastajati turistične agencije, prva je bila Green Visions, ki so v ponudbo vključile stik s pristnim življenjem pastirjev. Med priljubljene točke se je uvrstil Lukomir, saj so tam radi sprejemali goste, poleg tega je to ena redkih vasi na tem območju, ki ni bila požgana, prav tako tam ni bilo min. Znan je tudi med slovenskimi pohodniki in ljubitelji izletov po »stari Jugi«.


 

Turistični »highlight«

Vojna in čas po njej sta tudi obdobje, ko je transhumantno pašništvo (sezonsko gibanje živine med više in niže ležečimi območji) zaradi pomanjkanja zaposlitev dobilo nov zagon. Pozneje so ljudje, kakor že v času razvoja industrije v Jugoslaviji, spet našli zaposlitve v niže ležečih predelih, ovčjereja pa je ostala v rokah vse starejših ljudi. Ti se vsako pomlad vrnejo na planino in ostanejo tam do pozne jeseni. V Lukomirju je takrat poseljenih okoli 25 hiš (v času Jugoslavije so tam uredili šolo in džamijo, zato je bil do leta 2010 stalno naseljen).

Če zdaj v spletni iskalnik vtipkamo ime Lukomir, se pokažejo spletne povezave, kot so Sarajevo Travel, Sarajevo Discovery, My Little Adventure, sarajevofunkytours.com … Svetovni mediji in turistični portali ga uvrščajo med najzanimivejše točke oziroma »highlights« v okolici Sarajeva, ponudniki turističnih storitev pa ga oglašujejo kot »živi muzej tradicionalnega načina življenja in priprave hrane«; od leta 2009 je vas zaščitena kot kulturni spomenik nacionalnega pomena.

V zadnjih desetih letih se tako ob vrhuncu poletne sezone pred Lukomirjem zvrsti tudi do 30 avtobusov na dan, imajo dve gostilni, dvoje prenočišč z zajtrkom (eno od njih je v prostorih nekdanje šole), kar »ta mlade« znova pritegne v vas, saj se jim ponujajo možnosti zaslužka s turizmom.


 

Sobivanje je mogoče

Starejši ljudje prišleke povabijo v svoje hiše, jim skuhajo kavo, kdaj tudi pripravijo tradicionalno pito ali drugo malico in ponavadi ponudijo še kakšne ročno spletene nogavice iz volne, ki jo ravno tako sami izdelujejo. »To so samonikle ponudbe, so pa tudi zunanji investitorji, ki si želijo poseči v vas, a se zdi, da domačini kljub vsemu branijo svojo vas pred tujimi investicijami,« je povedal Žiga Gorišek.

»Turizem prodaja avtohtonost in avtentičnost, kar včasih ne gre skupaj, še zlasti če bi si ljudje radi ogledali krajino, ki je nastala kot posledica sezonske paše, a se hkrati bojijo stopiti v živalski iztrebek,« je navedel eno izmed pogostih nasprotij. In čeprav se zdi, da vdor turistov ogroža avtentično življenje, sta sogovornika poudarila, da se turizem šele razvija in ga ni smiselno niti ni mogoče zavirati. »Lukomirja ne moremo preučevati kot turistične destinacije, ampak kot transhumantno skupnost v tranziciji iz pastirske skupnosti v skupnost ponudnikov turističnih storitev in blaga,« je poudaril Gorišek.

»Nisem proti turizmu, mislim, da je sobivanje pašništva in turizma mogoče. Domačini imajo tako možnost za dodatni zaslužek, obiskovalci pa dobijo vpogled v njihov način življenja. Če bo turizem vplival na to, da se ljudje vrnejo, je to vsekakor pozitivno.« Ali kakor je dodala Manca Filak, ki dela kot mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU: Turizem je nekaj, kar se dogaja sočasno.