Literatura in filozofija s klobasami in cmoki

Zeleno srce Nemčije je drugo poimenovanje za Turingijo (Thüringen). Ta pokrajina je resnično zelena – nobena druga nemška dežela nima večjega deleža gozdov – in sredi Nemčije. Čeprav obstajajo različne metode izračuna geografskega središča države, ga v Nemčiji velika večina umeš­ča ravno na severozahod Turingije.



Turingija je ena manjših nemških zveznih enot: dvanajsta je po številu prebivalcev in enajsta po površini od šestnajstih nemških zvez­nih dežel. Po številu prebivalstva (2,13 milijona ob koncu leta 2019) je zelo podobna Sloveniji, medtem ko je njena površina za četrtino manjša. Tudi urbana struktura je precej podobna slovenski: Erfurt, glavno in največje mesto v deželi, ima približno 215.000 prebivalcev, drugo največje Jena pa nekaj več kot 110.000.
 

Se še spomnite wartburga?

V zadnjih treh desetletjih, po padcu železne zavese in združitvi obeh Nemčij, je Turingija doživela veliko turistično rast. Agencije, ki organizirajo skupinska potovanja, turiste najpogosteje usmerjajo v Erfurt, Jeno, Weimar, pa tudi na trdnjavo Wartburg. Wartburg na zahodu države je eden kultnih krajev nemške zgodovine – in drugo najbolj obiskano mesto v tej deželi.



Kmalu bo minilo 500 let, odkar je Martin Luther, od maja 1521 do marca 1522, bival v tej trdnjavi na vrhu hriba nad mestom Eisenach in prevedel Biblijo v nemščino. V nekdanji Jugoslaviji so se v sedemdesetih in osemdesetih letih mnogi vozili z wartburgom, avtomobilom, ki je dobil ime po tej utrdbi. Pravzaprav so ga tudi izdelovali v bližini, v Eise­nachu. Tako kot mnoge druge tovarne v NDR so tudi Avtomobilsko tovarno Eisenach zaprli leta 1991, kmalu po nemški združitvi.

V Turingiji so bila v 18. in 19. stoletju nekatera najpomembnejša središča nemške kulture. Zato je mesto Weimar najbolj obiskana turistična točka v deželi. Konec 18. stoletja, v času Ane Amalije in njenega sina Karla Augusta, razsvetljenskih vladarjev tega dela Nemčije, sta na njihovem dvoru ustvarjala slovita nemška pesnika Goethe in Schiller. Knjižnica vojvodinje Ane Amalije v Weimarju, odprta za turiste, velja za eno najlepših na svetu. Hkrati se je univerza na Jeni razvila v središče nemške filozofije.



Konec 18. in v začetku 19. stoletja so v Jeni delovali Fichte, Schelling in ne nazadnje Hegel. Tudi eno od žarišč nemškega romantizma v literaturi je bilo v Jeni, ki je pozneje postala znana kot središče optične industrije. Tam je bilo ustanovljeno legendarno podjetje Carl Zeiss, znano po vrhunskih mikroskopih, daljnogledih, objektivih za kamere in podobno.
 

Turinški svet cmokov

V nasprotju z večjimi mesti so manjša in srednje velika turinška urbana središča po nemški združitvi izgubila precej prebivalstva. Prebivalstvo Suhla se je zmanjšalo za več kot tretjino, z dobrih 56.000 leta 1988 na manj kot 37.000 konec leta 2019. Suhl je bil več kot pet stoletij eno najpomembnejših nemških orožarskih središč. Zdaj nas na to spominja tamkajšnji muzej orožja, za katerega pravijo, da je edini v Evropi, namenjen osebnemu strelnemu orožju. Od začetka tega septembra je v njem posebna razstava Od kalašnikova do wiegerja, prikaz zgodovine proizvodnje vojaškega orožja v NDR.



Manjši kraji v Turingiji imajo še bolj svojevrstne muzeje. Prvi nemški in do zdaj edini na svetu, posvečen pečenicam (1. Deutsches Bratwurstmuseum), je v vasi Holzhausen. Najstarejši ohranjen dokument, v katerem se omenja turinška pečenica, je iz leta 1404. Obiskali smo še en podoben muzej, posvečen domači, tradicionalni kmečki pridelavi klobas. To je Klausenhof v Bornhagnu, v regiji Eichsfeld na skrajnem severozahodu Turingije.

Zbirka družine Röhrig prikazuje, kako so nekoč predelali meso v podeželskih gos­podinjstvih in pripravljali mesne izdelke. Ta del Nemčije je namreč znan po klobasah, sušenih na zraku. Poleg številnih kosov mesarskega orodja vidimo v Klausenhofu še nekaj zanimivih eksponatov, denimo mošnje merjasca, konzervirane v veliki stekleni posodi. V Klausenhofu lahko gostje spijo v razkošnih sobah z bogato okrašenim starinskim pohištvom ali pa na podstrešju, na slami.

Turinški cmoki (Thüringer Klöße) so še ena zelo znana kulinarična posebnost tega dela Nemčije. Krompir sadijo tod od leta 1739; pio­nir je bil vojvoda Ernst Avgust I., tedanji vladar Saške in Weimarja. V času NDR so leta 1968 v mestu Heichelheim na vzhodu Turingije začeli industrijsko lupiti velike količine krompirja; od leta 1974 tam tudi pripravljajo tudi surovo krompirjevo maso, sestavino za cmoke. To počnejo še danes, hkrati pa turiste vabijo, da pridejo v Turinški svet heichelheimskih cmokov. Tam smo lahko sami, v posebni kuhinji za goste, skupaj s kuharjem izdelovali izvirne turinške cmoke, a najprej smo si ogledali muzejske eksponate.



Turinški cmoki zaradi posebnega postopka priprave niso samo okusni, ampak tudi odlično vpijajo mesne in druge omake, s katerimi jih postrežejo. V kompleksu turinškega sveta cmokov je še ena zanimiva zbirka z več kot 50 avtomobili in dostavnimi vozili, večinoma iz časa NDR.
 

Japonski vrt sredi Nemčije

V Turingiji so tudi nekatera znana nemška zdravilišča; nedaleč od Erfurta so, denimo, toplice Bad Langensalza. Pred več kot 200 leti, na začetku 19. stoletja, so tu odkrili izvire termalne vode, bogate z žvep­lom. Ohranjeno je srednjeveško središče mesta, pozneje so zgradili številne vile in zasadili parke, med njimi je pristen japonski vrt.



Obiskali smo tudi toplice Bad Sulza severno od Jene, na meji z deželo Saška-Anhalt. Temu območ­ju zaradi krajine in blagega podnebja rečejo kar turinška Toskana. Čeprav leži Bad Sulza na več kot 51 stopinjah severne zemljepis­ne širine, torej severno od večine vinorodnih območij, ima kraj dolgo tradicijo vinogradništva. V času NDR je bilo zanemarjeno, zdaj pa je oživelo. Turinško vinsko posest Bad Sulza je oživil, razširil in posodobil Andreas Clauß, »priseljenec« z zahoda Nemčije. Za obiskovalce je odprto vsak dan.