Lavtarski Vrh, Spodnje Duplje in 6034 krajev vmes

Ko se je Mitja Lavtar fotografiral pri krajevni tabli domačih Spodnjih Dupelj na Gorenjskem, je bilo to le simbolično sklepno dejanje projekta, med katerim je obiskal vseh 6036 krajev v Sloveniji. V petih letih in pol je postal velik poznavalec podalpske dežele, zato zdaj – namesto potovanj po svetu – načrtuje potepanja po Sloveniji in iz rokava stresa predloge, kako čim bolje izrabiti počitnice, ki bodo usmerjene v dopustovanje doma.



Če lahko gremo za dva tedna po Indoneziji, zakaj ne bi šli po Sloveniji, se iskreno vpraša Mitja Lavtar, 30-letnik, ki lahko brez zadrege reče, da je bil povsod v Sloveniji. Ker ima precej izkušenj s potovanji in tudi vodenji turistov – dela namreč pri agenciji Oskar –, to vprašanje iz njegovih ust ne zveni le kot prazno razmišljanje.

Sam je začel potovati v gimnazijskih letih, ki so bila »kar naporna«, kakor se spominja. Nekaj Evrope je pravzaprav odkril že s starši, še nekaj z vaterpolsko reprezentanco, katere kapetan je bil nekaj časa, v srednji šoli pa je sam začel uresničevati sanje o potovanjih. Z avtoštopom, Interrailom in tudi s kolesom (recimo iz Istanbula do Albanije in nato še naslednje leto iz Slovenije v Albanijo, samo da ne bi pustil nedokončanega projekta) je prečesal Evropo in del severne Afrike, nato začel potovati po svetu, toliko da lahko zdaj kot turistični vodnik dela na petih celinah. Zaradi pandemije novega koronavirusa je moral na vrat na nos prekiniti potovanje po Avstraliji in Novi Zelandiji, kamor je peljal dva sopotnika. »Ko sem prišel domov, je bilo tako več časa za druge projekte,« brez kakršnega koli obžalovanja pravi.


 

V kraje, kamor vas niso peljali na ekskurzijo

V zadnjih treh mesecih so se razmere zelo spremenile: še lani se je zdelo, da je turizma preveč, zdaj ga je premalo. »Za nas so bila minula leta zlata leta, potovali smo po vsem svetu, odpirale so se nove destinacije, delali novi programi, potovalo je veliko ljudi,« našteva sogovornik, ki je doslej obiskal blizu sto držav. Zdaj smo se vrnili k tistemu, kar je že nekaj let poudarjal: Tudi Slovenija je čudovita in zdaj imamo priložnost, da obiščemo kraje, ki jih še nismo. Za letos tako načrtuje potovanje po Sloveniji s poudarkom na skritih kotičkih, srečanjih z ljudmi, tudi tistimi, ki jih je spoznal med svojim raziskovanjem države, in doživetjih, kakršno je kopanje v rekah ali tolmunih.



Kako torej načrtovati počitnice doma, zlasti letos, ko so na voljo turistični boni? Mitja Lavtar svetuje, da si – glede na to, da je bon treba porabiti pri enem ponudniku – domači turisti ustvarijo bazo in od tam raziskujejo. Za tiste, ki imajo radi kulinariko in vino, so lepa priložnost Jeruzalem z okolico, Slovenske Gorice, Goriška brda ali pa zidanice na Dolenjskem, začne naštevati. Lepe aktivne počitnice je mogoče preživeti v Beli krajini in ob Kolpi. Za ljubitelje hribov je zanimivo Solčavsko, tu so še Goričko, Kočevska, Loška dolina, Cerkniško jezero … Njegov glavni napotek je, naj ljudje obiščejo kraje, ki jih še ne poznajo tako dobro, kamor jih niso peljali na šolske ekskurzije in kjer ni bilo narejenih premnogo turističnih reportaž. Kje bo pa on izrabil turistični bon? »Z dekletom greva v Bovec. Tam so lepi hribi, nekaj ciljev mi manjka še za razširjeno transverzalo, mogoče se je kopati in na voljo je še veliko drugih dejavnosti.«
 

Šokantni podatek

Projekt Slovenija, kakor ga je poimenoval, je začel novembra 2014, ko je končeval prvo stopnjo študija na portoroški Turistici. »Ravno sem bil absolvent in nisem imel dela. Med študijem in srednjo šolo sem veliko potoval, a takrat sem imel Zoisovo štipendijo, še kakšno žepnino in možnost študentskega dela. Ko se je to končalo, sem potreboval izziv. Za sabo sem imel že nekaj lepih doživetij po Sloveniji, po njej sem med drugim potoval s kolegom iz Poljske, ki je moral osvežiti poljski vodnik po naši državi, udeležil sem se tudi več taborov in naposled začel razmišljati, kako bi bilo fino prepotovati državo,« opisuje Mitja Lavtar. Hitro je našel izziv: obiskati vsa naselja in se fotografirati ob krajevnih tablah.



Ko je dobil od statističnega urada podatek, da v pregovorno majhni Sloveniji ni ne tisoč niti dva tisoč krajev, ampak natanko 6036, je doživel manjši šok, kakor je slikovito opisal v pogovoru na TEDx pred dobrimi štirimi leti, ko je bil nekje na četrtini poti. Sprva je izračunal, da bi moral plan izpolniti v enem letu, obiskal bi, recimo, dvajset krajev na dan, a je kmalu spoznal, da v tem ne bi bilo užitka, zato je spremenil načrt in se podajal na pot, ko je imel čas. »Šel sem tja, kamor me je zamikalo, všeč mi je bilo tudi to, da sem se v nekatere predele večkrat vračal.«
 

Kaj vse ljudje počnejo in kje živijo?!

In če je končal v kraju, kjer je preživel večino mladosti, Spodnjih Dupljah, je tudi začel v kraju, ki mu je blizu – vsaj po priimku, to je Lavtarski Vrh. Vmes je bilo torej 6034 naselij, mnoga je kajpak že obiskal, a se nikoli ni fotografiral ob krajevni tabli, zato je šel tja še enkrat, večinoma z avtom pa tudi peš, s kolesom ali motorjem. Številni kraji so povsem zapuščeni, celo brez krajevnih tabel, zato je moral poiskati druge dokaze, kot so hišne številke z imenom kraja, transformatorske postaje, v najslabšem primeru je obveljal GPS-zapis.

Najteže dostopni kraji so, kot pravi, v občini Kočevje, prav tako hribovska naselja v Posočju, do katerih ne pelje niti asfaltna pot. »Čudovito je bilo v kočevskem Rajhenavu. Tam je kmetija, kjer sem lahko z družino jedel in preživel tudi nekaj časa, gospodar pa mi je pripovedoval o njihovem življenju.« Najbolj se mu je v spomin vtisnila zapuščena vas Močunigi v koprski občini, ki je tako rekoč obkrožena s hrvaškim ozemljem.



Živi so še spomini na vas Bakrc blizu Ambrusa, kjer eden od domačinov gradi zidove iz stekleničk Fructalovega soka, ali vas pod Kumom, v kateri ima neka gospa na stotine vrtnih palčkov, navdušile so ga rudarske kolonije v Trbovljah in na rob čudenja spravil avtoštop z Obale do Goriških brd, ko mu je ustavil možakar, ki mu je svetoval raziskovanje po stranpoteh. Zelo dobro jih je poznal, saj se je v preteklosti menda ukvarjal s tihotapljenjem kitajskih državljanov v Italijo.

»Včasih nisem mogel verjeti, kaj vse ljudje počnejo, in predvsem, kje vse živijo,« se še vedno čudi Mitja Lavtar. Najlepši kraj? Strmec na Predelu. Najbolj dolgočasen? Težko bi rekel, da je kakšen zares dolgočasen, ker se povsod kaj najde, a zame osebno so manj zanimivi ravninski kraji s prostranimi polji, odgovarja.
 

Še poklon Ivanu Šumljaku

In ko se že zdi, da je bil ta projekt vrhunec bizarnih prizadevanj navdušenega mladeniča, mimogrede navrže, da je v času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa, ki so ga prikovali na domačo občino, pretekel sleherno ulico v Kranju, kjer zdaj živi. »Tako sem v slabih 30 dneh nabral 245 kilometrov,« pove.

Ko so meje odprli, je takoj šel spet po Sloveniji in naključje je hotelo, da sta mu med kraji, ki mu jih dotlej še ni uspelo obiskati (ali vsaj ovekovečiti samega sebe ob krajevni tabli), ostala prav Ljutomer in Šmarje pri Jelšah, dve izmed največjih žarišč v Sloveniji, in okoliška naselja. Prišleka s »tujo« registracijo so domačini malo začudeno gledali, rekli pa nič.



Projekt je, kot pravi, sklenil s prijatelji, v slogu še enega projekta – zbiranja besednih zvez, ki jih v Sloveniji uporabljajo za »napiti se«. Zbral jih je že več kot tristo, k lepi številki je nemalo pripomogel Projekt Slovenija, med katerim je obiskal tudi marsikatero gostilno in kaj hitro spoznal, da je najboljši način zbliževanja z domačini plačana runda pijače.

Zdaj je najbrž že na poti po južni Sloveniji. Njegov novi osebni projekt je poklon Ivanu Šumljaku, ki je leta 1951 predlagal slovensko planinsko transverzalo. Toda le malokdo ve, da si je zamislil pot, ki poteka nekako po obstoječi trasi, nato pa gre »tja do morja in čez Notranjsko, Dolenjsko spet na Štajersko, nazaj v Maribor«, kakor je Mitja Lavtar na svoji spletni strani citiral zapis Planinske zveze Slovenije. »Letos bi moral poletje preživeti na Aljaski, v parkih ZDA, Peruju in Severni Koreji,« je zapisal. »Ker mi je covid-19 prekrižal načrte, imam končno čas, da prehodim pot, ki si jo je pred 69 leti zamislil cenjeni Ivan Šumljak.«