Kočevska misija nemogoče

Če bi kdo pred kakšnim desetletjem omenil, da gre na počitnice v Kočevje, bi ga ljudje najbrž vsaj začudeno gledali. Toda danes je Kočevje z okolico v resnici mnogim za zgled v tem, kako iz na videz degradiranega območja narediti uspešno zgodbo o turizmu, privablja pa celo hollywoodske filmske ekipe.

S čim domačim privabiti v Kočevje tuje goste, je bilo vprašanje, s katerim se je pred leti začela ukvarjati občinska oblast. Spodbudili so ga, kot priznava župan Vladimir Prebilič, gorski kolesarji; ti so mu predstavili idejo, kako bi v kraj pripeljali kolesarske navdušence, predvsem spustaše, ki hrepenijo po novih gorskih izzivih. Od ideje do izvedbe je sicer preteklo kar nekaj vode, vendar jim je z dobro strategijo uspelo sestaviti celovito zgodbo.

Prav kolesarstvo je danes rdeča nit kočevskega turizma, vse pa je seveda povezano s prostranimi gozdovi in tamkajšnjim avtohtonim prebivalcem – medvedom. Pragozd Krokar, to so nedotaknjeni gozdovi v osrčju tudi sicer dobro ohranjenih gozdov Kočevskega, so uvrstili na seznam Unescove svetovne dediščine. Vendar v Kočevje ne pritegujejo le gozdovi, kolesarski raj, medvedi in vojaško območje iz skrivnostne polpretekle zgodovine, ampak ima tudi zanimivo zgodovino naseljevanja.
 

Kočevski Nemci

Zgodovinski viri Kočevje prvič omenjajo leta 1339, slabih 30 let pozneje pa je bila to že svoja župnija, a z nekoliko drugačnim imenom, Hočevje. Zaradi hoj ob reki Rinži, ki deli mesto. Mimogrede, sredi Rinže v središču mesta v oči pade (umetni) otok, zato marsikdo kaj hitro pristavi, da ni res, da Slovenija premore zgolj en otok.

V 14. stoletju so območje začeli naseljevati z nemško govorečo skupnostjo, imenovano Kočevarji ali Kočevski Nemci. Nemške kmete so naselili predvsem iz Koroške in vzhodne Tirolske. Preselitev naroda je bila premišljena, izvajala se je iz gospodarskih razlogov. Želja je bila, da bi se kmetje prej uprli fevdalnim gospodarjem, saj si je takratna oblast želela več kmečkega prebivalstva na tem območju.



Poselitev kočevskega območja z nemško govorečim prebivalstvom je povezana predvsem s plemiško družino Ortenburžanov, ki je v 14. stoletju postala lastnica tamkajšnjega ozemlja.

Kočevarji ali Kočevski Nemci (Gottscheer) so nekdanja nemško govoreča skupnost, ki je živela na nemškem jezikovnem otoku, katerega središče je bilo mesto Kočevje. Svoj jezik, bavarsko narečje kočevarščino, so ohranjali več kot 600 let, od naselitve okoli leta 1330 in vse do izselitve leta 1941, danes pa ga na Kočevskem in po svetu govori le še nekaj ljudi.

Vasi in naselja so med drugo svetovno vojno in po njej drug za drugim postajali mesta duhov, življenje se v mnoge ni nikoli vrnilo. Veliko izgubo po drugi svetovni vojni so utrpeli tudi sakralni objekti: od 123 cerkva v 17 župnijah se jih je ohranilo le 28, druge je dala nekdanja jugoslovanska oblast porušiti. Dodatno je bila zgrajena le ena od nekdaj porušenih cerkva ter obnovljena ena pokopališka kapela.

Pestra zgodovina je še ena zanimivost Kočevskega, ki so jo vključili v turistično ponudbo.
 

Rudniško jezero

Nekoč pozabljeno območje bo bolj zaživelo tudi zaradi nedavno znova odprte železniške proge do Kočevja. Več kot 50 let je potniški promet na kočevski železnici miroval, zdaj pa do tja vozi sodoben vlak, na katerem je prostor tudi za kolesa, kar bo gotovo pritegnilo številne kolesarje.



Narava že sama po sebi vabi turiste, a za dodano vrednost v turizmu to ni dovolj, potrebnega je še precej truda in denarja, pravi tudi župan Kočevja.

Dober dokaz, kako uspešno obuditi in v ponudbo vključiti ostanek degradiranega rudniškega območja, je tudi Kočevsko jezero. Prvi pogled nanj morda ne daje vtisa, da je primerno za kopanje, a sodi med najčistejša jezera v Sloveniji. S 40 metri globine je tudi med najglobljimi, predvsem pa je pomemben rezervat za živali. Tod jih gnezdi kar 64 vrst, med njimi 15 takšnih, ki so uvrščene na rdeči seznam ogroženih gnezdilk v Sloveniji.



Gre za umetno jezero (nastanek sega v 70. leta minulega stoletja), ko je kotline dnevnega kopa kočevskega rudnika rjavega premoga postopoma napolnila voda. Ob jezeru so uredili avtokamp s prostori za avtodome, šotore, postavili pa so tudi hiške​ za glamping. Kamp je pravzaprav zelo butičen, saj se ne pričakuje, da se bodo gostje tam nastanili za daljši čas.

Ko so začeli spodbujati turizem, so imeli veliko težavo, kajti Kočevje nastanitvenih zmogljivosti tako rekoč ni imelo. Zato so propadajočo stavbo v središču mesta, ki je bila nekoč gostilna, temeljito obnovili in nastal je hostel s precej posrečenim imenom, izpeljanko iz (medvedjega) brloga – Bearlog. To je bil za občino na prvi pogled tvegan, a tudi zelo pomemben in na koncu zelo uspešen projekt.

Še pomembnejši kot sam razvoj (zelenega) turizma pa je razvoj celotnega območja. Turizem namreč spodbuja tudi druge investicije, ne le tistih, ki se nanj naslanjajo neposredno, in ravno to je ključnega pomena, poudarja Prebilič.
 

Miran, Anže, Toni. In seveda mat'

Svojevrstnega poslovnega podviga so se leta 2015 lotili tudi pri Tekavčevih v vasi Gorenje, nedaleč od Kočevja. Začelo se je, ko je starejši sin Toni poklical iz Ljubljane domov in dejal, da so z družbo dobili super idejo. Predstavil jo je očetu. »Ti, kaj, če bi doma začeli variti pivo?« je o sinovi poslovni ideji povedal oče Miran. Sprva je bil skeptičen, a je le privolil, saj, če ne drugega, je bila njihova želja ves čas najti nekaj, kar bi jih družilo in bi lahko počeli skupaj v prostem času, po službi.



Zdaj že pokojni sosed jim je posodil velik »emo« lonec, sin je prinesel ekstrakt. In tako se je vse skupaj začelo. Korak za korakom so ustvarili butično pivovarno, zdaj pa povpraševanje že močno presega ponudbo. »Vendar smo se na neki točki ustavili. Delamo z veseljem, in čeprav smo se posla lotili profesionalno, je to kljub temu naš popoldanski hobi, saj vsi hodimo še v službo,« pojasni Miran.

Ime pivovarne MATT je skovanka iz njihovih imen: Miran, Anže in Toni Tekavec. Ker je v posel vpeta tudi mama, marsikdo pomisli, da je zapostavljena. Vendar Miran hitro pristavi: »Nikakor, saj se imenujemo mat'!«



Pivovarstvo so povezali z lokalnim okoljem, saj se zavedajo, da je tudi to eden od načinov promocije Kočevskega. Pet piv od šestih nosi s seboj lokalno zgodbo, tako v imenu kot v opisu. Le zadnje se je po imenu zlilo tudi z globalno okolico – Karantena.
Epidemija je tudi kočevski turizem precej prizadela, saj so bili ravno na dobri poti, a kljub temu optimistično zrejo v prihodnost in župan Prebilič pravi, da njihov čas turizma šele prihaja. V letu pred epidemijo so na destinaciji Kočevskega, kamor prištevajo Kočevje, Osilnico in Kostel, našteli okoli 20.000 prihodov turistov in kakih 45.000 prenočitev, lani je bil obisk približno tretjino manjši. V obeh letih so prevladovali domači gostje.
 

Še ena priložnost za promocijo

Kočevsko je bilo, kot rečeno, dolgo časa zavito v tančico skrivnosti. Tudi zadnje dni je bilo nekaj le s​lutiti, saj še tisti, ki so o dogajanju vedeli kaj več, zaradi podpisanega dogovora o tem niso smeli govoriti. Ve se le, da je bila tam hollywoodska ekipa in da gre za močno produkcijo z visokim proračunom.

Ugiba se, da je bil v kraju igralec Tom Cruise, saj naj bi snemali prizore za novo epizodo filma Misija: nemogoče. Kakšno naključje – prav za misijo nemogoče so nekateri lokalni veljaki označevali tudi idejo o razvoju turizma v Kočevju z okolico.