Kako so mlinarji ob Rižani vodo speljali na svoj mlin

V 19. in na začetku 20. stoletja so ob rekah, predvsem Rižani in Dragonji, na območ-ju, ki danes spada pod slovenski del Istre, delovali številni mlini. Ti so s takrat dragoceno moko oskrbovali tako Trst kot preostali del istrskega polotoka. Do danes pa se je ohranil le del te kulturne dediščine. Ostanke enega od mlinov si je, denimo, mogoče ogledati na kmetiji Bordon v Dekanih pri Kopru. Ob domačiji je na novo zaživela tudi tematska pot, ki se vije ob reki Rižani.

»Začetna ideja je bila povezati izvir Rižane, Zvroček pri Hrastovljah, ki je zelo lepa točka, s sprehajalno potjo ob reki do izliva v morje – eden je v Škocjanskem zatoku, drugi pa pri tako imenovanem pokopališču školjk v Ankaranu,« razlaga Vesna Mikolič, vodja projekta MIR (Morje in reka, mlinščice in Rižana).

V okviru projekta, kjer je vodilni partner Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper, financiranje pa je potekalo prek Lokalne akcijske skupine (LAS) Istre, jim je uspelo izpeljati prvi korak do tega cilja: uredili so tematsko pot ob reki Rižani vzdolž Dekanov pri Kopru, ki so jo poimenovali MIR od mlina do mlina. Na njej so postavili štiri točke miru, ki so opremljene s klopmi in informativnimi tablami, za katere je kot partner projekta poskrbela Krajevna skupnost Dekani. »Povsem naravno je bilo, da smo pot povezali z mlinarstvom, saj je ob Rižani kmetija Bordon, kjer hranijo muzejsko zbirko nekdanjega Vankatovega mlina. Na drugem koncu poti pa je nekoč deloval mlin pri Brtučiću, danes sicer nanj spominja le razpadajoča domačija, ki pa jo nameravajo novi lastniki obnoviti. Rižana, ki se pretaka pod bližnjim kamnitim mostom, je v tem delu leta deroča in bučna. Pot traja od 45 minut do ene ure in je lahko prehodna, predvsem pa je zelo poučna.

Zadnji mlinar je bil nono

Kot so avtorji projekta zapisali v brošuri, ki je pospremila odprtje prenovljene poti, so želeli ovrednotiti Rižano in njeno okolico. Ta reka je najpomembnejši vir pitne vode v slovenski Istri. Dolga je nekaj več kot 14 kilometrov, vodo pridobiva iz drugih kraških virov, vendar je njen vodostaj in pretok odvisen predvsem od padavin. Za potrebe nekdaj delujočih mlinov – teh so popisali kar 34 – so nekoč speljali tudi posebne kanale ob reki, imenovane mlinščice. Tako so mlinarji dosegli hitrejši pretok vode, saj je Rižana bolj mirna reka. »Udejanjili so rek, da so speljali vodo na svoj mlin,« se posmeje Vesna Mikolič. Nekateri mlinarji – med njimi tudi Bordonovi – so ob mlinu zagnali še manjšo hidroelektrarno, ki jih je oskrbovala z električno energijo. »V spomin na to tehnično dediščino smo predstavili tudi vodo kot vir energije. K temu smo dodali organizacijo delavnic za šolarje z izdelavo mlinčkov na vodi,« pove sogovornica. K sodelovanju so povabili še koprsko ribiško družino, s katero so, skupaj z Bordonovimi, oblikovali turistični vikend paket ribolova z nastanitvijo na turistični kmetiji.

Zeleni objem reke Rižane. FOTO: Mia Mikolič/Arhiv ZRS Koper

Bordonovi imajo več kot 35-letno tradicijo vinarstva; so prvi, ki so med vinarji slovenske Istre vpeljali lastno blagovno znamko vin in zanje prejeli številna priznanja in nagrade. Ob obisku kmetije in degustaciji vin gostom ponosno pokažejo tudi stari mlin. Nanj ne spominjajo več zunanja kolesa, pač pa je še precej ohranjena njegova notranjost. »Mlin je imel na zunanjem delu hiše pet mlinskih koles, z notranje strani pa so bili mlinski kamni,« pojasni gospodarica Eva Bordon. Zadnji mlinar pri hiši je bil nono njenega moža Borisa. V okviru projekta so se odločili dediščino svojih prednikov spet obuditi. Kupili so električni mlin, ki – enako kot tisti iz preteklosti – melje s pomočjo mlinskih kamnov ekološko zrnje v moko. Svojo kmetijsko dejavnost vse bolj nadgrajujejo s turistično ponudbo, pri čemer upajo, da bodo časi epidemije čim prej minili.

V imenu umetniškega ustvarjanja

Ena izmed štirih postojank ob poti je posvečena vodi kot viru ustvarjalnega navdiha. Kot izvemo iz zapisa na informativni tabli, je Rižana zaradi pestre zgodovine in lepega okolja že od nekdaj navdihovala umetnike vseh vrst: pesnike, pisatelje, slikarje, kiparje in druge. O njej je ljubeče pisal prvi slovenski istrski pesnik in duhovnik Alojz Kocjančič (1913–1991), na velik pomen reke za Šavrinke pa je v svojih romanih in novelah opozoril pisatelj Marjan Tomšič. Besedna ustvarjalka Nelda Štok Vojska je Rižani napisala odo v narečju, pesnica Alferija Bržan, ki prav tako ustvarja v narečju, pa je občuteno opevala vodo kot vir pristne povezave z domačim okoljem.

Rižana nudi pobeg v naravo. FOTO: Mia Mikolič/Arhiv ZRS Koper

Iz bližnjih Hrastovelj je bil doma tudi akademski kipar Jože Pohlen (1926–2005), v Bertokih je živel in delal akademski slikar ter grafik Zvest Apollonio (1935–2009), prav tako je v širšem okolju ustvarjal Slavo Batista (1927–2018), kipar, ljudski godec in varuh ljudskega izročila. Iz nekdanje mlinarske družine ob reki Rižani prihaja tudi kiparka Nivea Kofol, ki jo najbolj navdihuje prav voda – projekt revitalizacije poti je spodbudil tudi predstavitev njenih del na prostem.

Bogata naravna dediščina

Ob poti, ki jo za zdaj zamejujeta Vankatov in Brtučićev mlin, lahko občudujemo naravno dediščino reke Rižane in se o njej poučimo na postojanki, ki je posvečena tej tematiki. Ob reki uspevajo številne vrste dreves, grmovja, zelnatih rastlin, zelišč in trstičja. Med drevesi prevladujejo topol, jelša, akacija, vrba, med grmovnicami pa lovor in bezeg. Ob reki najdemo gosto rastlinsko odejo, sestavljeno iz številnih zelišč, kot so regrat, kamilica, trobentica, vijolica, šentjanževka, kopriva, navadna robida in druga. Ob rečnih bregovih se ponekod razraščajo tudi gosti sestoji trstike.

Eva Bordon ob novem električnem mlinu, ki – enako kot stari – melje žito s pomočjo mlinskih kamnov. FOTO: Nataša Čepar

V reki živijo tudi številne vrste rib. Najpogosteje v reki najdemo potočno postrv, ki je križanec med potočno in soško postrvjo, tu pa živijo tudi šarenka, štrkavec, pisanec, jegulja, kapelj in grba ter rak primorski koščak ali koščenec. Rižano poleg tega naseljujejo različne vrste žuželk. Med pticami so najpogostejše vrste vodomec, raca mlakarica ter bela in siva čaplja.

Reka kot vir energije

Rižano so v preteklosti največ uporabljali za mlinarstvo, a reka ni premikala le mlinskih koles, pač pa je bila pomemben vir energije za poganjanje številnih naprav, kot so kovačnice, oljarne, usnjarne in tkalnice za izdelavo domačega platna ter valjalnice za mehčanje in čiščenje volnenih in platnenih izdelkov. Na Rižani so delovale tudi manjše hidroelektrarne. Tako je taka hidroelektrarna pri mlinu v Portonu med obema vojnama z elektriko oskrbovala celotne Pobege. »Tradicija mlinov, mlinščic in malih hidroelektrarn ob Rižani v preteklosti bi lahko kazala pot v sodobno energetsko samooskrbo s pomočjo obnovljivih virov energije, ki so na voljo v neposrednem okolju,« je prepričana vodja projekta.