Si predstavljate belo-rumenega pitona na zeleni travi, legvana na glavi obiskovalca in parček bradatih agam na mizi, kjer ju lahko v miru pobožate? To je samo nekaj živali, ki bodo na ogled še danes in jutri v Mozirskem gaju, kjer že desetletje sodelujejo z društvom ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo. Obiskovalcem Mozirskega gaja se bodo jutri predstavili še lipicanci. Čeprav so tokrat v ospredju živali, obisk parka ob pogledu na vse zelenje in cvetlice pomirja.

Letošnja tradicionalna poletna razstava v Mozirskem gaju ne prinaša aranžmajev rezanega cvetja. Kot je pojasnila predstavnica za odnose z javnostmi Maja Horvat, se bodo vrtnarji na tekmovanju pomerili konec septembra, ko bodo v parku pripravili tradicionalno tekmovanje največjih oziroma najtežjih buč. Ker je pretekla leta sodelovanje z Bioexom pokazalo, da imajo obiskovalci zelo radi eksotične živali, so se odločili, da bodo raje v gaju pripravili največjo razstavo teh živali na prostem.
To seveda ne pomeni, da se eksotične živali prosto plazijo in premikajo okoli. Verjetno bi bil kar preplah, če bi na sprehodu skozi park zagledali pred sabo osemcentimetrskega ščurka ali pa anakondo, ki ima za zdaj »le« tri metre …



Malce bolj prosti so le pitoni, je pojasnil Aleš Abram iz Bioexa: »Že več kot deset let sodelujemo z Mozirskim gajem, tu je lepa narava in razstavo se da lepo vključiti vanjo. Zato smo tukaj že skoraj doma in tudi naše živali uživajo. Sploh veliki pitoni, ki jih damo na travo, da so lahko na sončku, potem se umaknejo v senco.« Ali je mogoče, da bi si kakšen piton vzel malce več svobode? Abram je odgovoril: »Člani jih ves čas spremljajo. Pitoni so lahko zelo eksplozivni, to je takrat, ko so lačni, ampak naši so vsi nahranjeni in niso hitri.« Glede na precejšnje število štirinožnih obiskovalcev pa je v smehu dodal: »Čivave so varne, dokler so za ograjo.«
 

Kajman, legvan, anakonda …

Različni plazilci so na ogled pri velikem kozolcu ob koncu ogleda parka Mozirski gaj. Če so imeli prejšnja leta na razstavi le pitone, je zdaj eksotičnih živali precej več. Najprej nekaj manjših, kot so madagaskarski ščurki – ti so sicer v primerjavi s ščurki, ki živijo pri nas, ogromni –, paličnjaki, različni hroščki … V pokritem prostoru nas pričakajo kače in različni kuščarji ter tarantele. Člani Bioexa so ves čas navzoči in odgovarjajo na vprašanja številnih zelo radovednih obiskovalcev. Tako smo na primer izvedeli, da anakondo hranijo z mrtvimi kunci in prašički, saj če bi ji dali žive živali, bi vse, kar se premika, razumela kot plen. Torej tudi lastnika. Je pa anakonda, ki je na ogled in meri v dolžino okoli tri metre ter bo zrasla še od tri do štiri metre, menda že zdaj smrtno nevarna, saj odraslemu človeku lahko zdrobi hrbtenico, medenico, skratka vse kosti …



Kajman očalar, ki je lahko dolg tudi do dva metra, je v bistvu še kajmanček in je iz svojega bazena precej nedolžno gledal. Bolj priljuden in predvsem obiskovalcem zelo blizu je bil par bradatih agam. Samec Boris in samička Magda sta se nastavljala pogledom in tudi dotikom kar na mizi, legvana je lastnik nosil na glavi.

Čeprav se nekaterih živali obiskovalci lahko dotaknejo, jih lastniki umaknejo, ko postanejo živčne. Kako ugotoviš, da je ena od teh eksotičnih živali živčna, nepoučenim se namreč zdijo ves čas enake? »Po več letih ravnanja z njimi dobiš čut, znaš prebrati, kako se počuti žival – kdaj je agresivna, kdaj se ne počuti dobro, kdaj je v stresu. Takrat damo na ogled drugo žival. To so sicer naši ljubljenčki, od malega so na rokah in so vajene ljudi,« je odgovoril Abram.


 

Živali, vile in etnografija

Ob koncu razstave eksotičnih živali se bodo jutri na dveh predstavah v Mozirskem gaju predstavili lipicanci iz Pedagoško-raziskovalnega centra za konjerejo Krumperk. Tudi letos je v gaju gost Alojz Osterman, ki se že več let ukvarja z eksotičnimi pticami, te boste slišali že od daleč in se boste lahko, če se nočete fotografirati s pitonom, morda slikali z veliko papigo. V sredini parka so na ogled različne želve, v parku je že leta tudi čebelnjak.

Ker si v Mozirskem gaju želijo obiskovalce, ki se bodo v park vračali, vsako leto dodajo kaj novega, je dejal vodja parka Darko Bele: »Rože lahko najdete vsepovsod. Vsi, ki pridejo sem, pa rečejo, da ima ta park tisto, kar je najpomembnejše. Ima dušo. To ljudi tu navduši.« Park je odprt od aprila do oktobra, zadnja leta še ob koncu leta z Božično bajko. To načrtujejo tudi letos, saj v tem času, ko park razsvetli okoli milijon lučk in pol, obišče Muzejski gaj približno toliko ljudi kot v poletni sezoni. Mlajše navdušuje Začarani vrt, kjer je postavljenih deset vilinskih hišic. Dve sta odprti, preostale so le na ogled. Si pa po ogledu marsikdo zaželi, da bi bil tako majhen, da bi lahko v njih živel …



Park je poučen tudi v etnografskem smislu. Na ogled so preužitkarska hiša, kmečki mlin, najstarejša mozirska hiša, ki je preživela uničujoč požar v Mozirju pred več kot 240 leti, kovačija, kašče, čebelnjak, kozolec, že pred vstopom v park vas bo pozdravila stara lokomotiva … Na koncu je razgledni stolp, od koder je najlepši razgled na gredice in vrtove ter na osem čaker, ki so jih lani prenovili in uredili stalno postavitev.
 

Kljubujejo vremenu

Mozirski gaj ima svojo tipično cvetico – posebej za ta park na Nizozemskem vzgojen tulipan, ki ga sredi poletja seveda ne morete videti. Za letošnjo poletno razstavo cvetja so na gredice posadili predvsem balkonsko cvetje: »Petunije, begonije, lantane, tagetes, salvije, pa tudi nekaj okrasnih trav in kopriv. Tudi letos smo zasadili ajdo, ker je dobra za zemljo in čebele, pa še lepa je, ko cveti,« je naštevala Horvatova. Največ težav je letos povzročalo vreme, predvsem huda toča na začetku julija, ki so jo morali odmetati kar z lopatami, vendar so rože rešili, je povedal Bele: »Na pomoč so nam priskočile večje vrtnarije, ki so nam podarile precej cvetja, da smo polovico nasadov obnovili z novim cvetjem, druga polovica je bila pa še lepo ohranjena in je mesec dni po toči park tak, kot mora biti. Stroka danes tudi veliko pomeni, naše cvetlice so škropljene edino z biološkim škropivom in učinek je enkraten.«



Park, ki letos šteje 41 pomladi, ureja Ekološko hortikulturno društvo Mozirski gaj. Brez »lastnikov« gredic, gre za vrtnarje, ki pomagajo, da so gredice lepo posajene, parka ne bi bilo, je poudaril Bele. »Park ima okoli štiri hektare in sto cvetličnih gredic. Njegovo drugo ime je park slovenskih vrtnarjev. Prav tu naj bi vrtnarji imeli svoje domovanje, pomagali so ga graditi in Društvo slovenskih vrtnarjev ga je pet let vodilo. Danes pomagajo še številna družbeno odgovorna podjetja s sponzorskimi sredstvi, s katerimi kupimo cvetje. Sicer je naš edini vir dohodka vstopnina.«

Idej, kaj bi v Mozirskem gaju še uredili, ne manjka, večje težave imajo s prostorom. Umeščen je namreč na otok, v celoti ga torej obdaja voda. Pravljično in zelo obiskano. Do zdaj je park obiskalo že 17.000 ljudi. Bele v smehu pove, da lahko sami veliko naredijo, a največji del ni odvisen od ustvarjalcev parka: »Imeti moraš tudi malo sreče. Naš glavni sponzor je nekje zgoraj in uravnava vreme. Če bi danes deževalo, bi imeli mogoče 50 obiskovalcev, tako pa se lahko zgodi, da jih bo okoli 3000.«