Čudež narave je župan Perme odkril pred natanko 95 leti

Kraško podzemlje se lahko razteza tudi daleč čez meje »klasičnega« krasa. V objemu gozda pri Grosupljem se tako skriva vhod v kraško jamo, polno kapnikov in podzemnih dvoran. To podzemno lepotico, kakor ji radi rečejo, je nekdanji župan iz Ponove vasi Josip Perme odkril prav na današnji dan pred 95 leti.

Ko me je sin na poti proti Županovi jami vprašal, ali se imenuje po županu, sem temu sicer suvereno pritrdil, čeprav nisem bil prepričan. V spominu mi je namreč še iz mladosti ostalo ime Taborska jama. A še preden smo se ob njenem obisku začeli pomikati proti vhodu v brezno, je vodnica Andreja začela pripovedovati o njeni zgodovini. Takrat je bila rešena tudi neznanka glede imena. Jugoslovanska oblast je namreč po drugi svetovni vojni sklenila jamo preimenovati v Taborsko jamo, prvotno ime Županova pa so ji vrnili leta 1996.



Ko se ozremo nazaj v zgodovino, pa gre njena slava nekako takole. Bila je, tako kot danes, sreda 26. maja, ko se je župan Št. Jurija pri Grosupljem Josip Perme, ki je bil tudi sicer velik ljubitelj narave in naravnih pojavov, s 16-letnim sinom in še dvema somišljenikoma odpravil v brezno sredi gozda. Kakšno čudovito presenečenje ga čaka več metrov pod zemeljskim površjem, si ni niti predstavljal. Časi so bili takšni, da je bila oprema slaba, pa še dobiti se je ni dalo. Lestev so si izposodili kar pri cerkvi v Taboru, jo privezali k drevesu in se z vrvjo spustili deset metrov v podzemlje. Takrat pa že zagledali prve kapnike.
 

Prvi turisti nič kaj zgledni

Najprej so odkrili Ledenico (tako so jo seveda poimenovali pozneje, podzemna dvorana pa ima takšno ime povsem upravičeno zaradi stalne nizke temperature, nižje kot drugod v tamkajšnjem jamskem sistemu), a je sprva celo kazalo, da se bo njihova avantura tu končala.



Naključje je hotelo, da je ob zdrsu županu uspelo osvetliti nekaj rovu podobnega, to pa je bil povod za nadaljnje raziskovanje podzemnih skrivnosti. Sledila so skrivnostna pota v nova brezna in votline. »Bili smo vsi presenečeni, stali smo nepremično in gledali podzemsko krasoto. Moja spremljevalca sta začela vpiti in vriskati,« je Perme zapisal v svojih spominih.

Župan skrivnosti ni obdržal zase, ampak je odkritje prijavil Muzejskemu društvu in Društvu za raziskovanje jam v Ljubljani. Njihovi člani so jamo pregledali, premerili, poimenovali kapnike in dvorane ter jo vpisali v register kot Župana Permeta jamo, pozneje pa so ime okrajšali v Županovo jamo. Po objavi odkritja v dnevnih časopisih so začeli prihajati prvi turisti. A prav zgledni vsi le niso bili. Poškodbe naravnih lepot, lomljenje in odnašanje kapnikov iz jame niso bili nobena redkost, zato so morali vhod vanjo zapreti.
 

Izredno zanimanje

Leto dni je trajalo, da so za lažji dostop napravili lesene stopnice, kapnike osvetlili s karbidnimi lučmi in uredili pohodno pot. Ko so 15. maja 1927 pripravili slovesnost ob uradnem odprtju, se je šele pokazalo, kakšno zanimanje je bilo med ljudstvom za naravne kraške lepote. Zbralo se je več tisoč ljudi, v jamo pa se jih je spustilo kar okoli tisoč, navajajo zgodovinski viri.



Raziskovanja jame so se nadaljevala. Josip Perme si je ves čas prizadeval najti povezavo med Ledenico in Županovo jamo, in to mu je tudi uspelo. Odkrivanje podzemnega sveta je razkrilo, da je med njima še ena dvorana, polna čudovitih kapnikov, zdaj poimenovana Srebrna jama. A brez fizičnega in težaškega dela ni šlo: da so jami povezali, so morali brez sodobne tehnične opreme izkopati 34 metrov dolg umetni rov.

Deset let pozneje so odkrili še Veliko dvorano in Matjaževo dvorano. Zadnja je dobila ime po kapniški tvorbi, sestavljeni iz dveh stebrov, ki spominjata na prestol in sta dobila ime Matjažev prestol po legendi o kralju Matjažu.



Kar nekaj desetletij pozneje, 1996., pa je sledilo za zdaj zadnje odkritje tamkajšnjega jamskega sistema – Igorjeva dvorana. A ta običajnim obiskovalcem ni dostopna, vanjo gredo lahko le jamarji.

V razgibanem jamskem sistemu, bogatem s čudovitimi stvaritvami narave, je tudi nekaj mogočnih kapnikov. Kot je, denimo, stalagmit z imenom Krstni kamen, katerega obseg meri kar 8,5 metra. V jami je tudi spomenik neznanemu junaku. Gre za največjo in najmogočnejšo skupino stalagmitov v jami, posvečeno padlim v prvi svetovni vojni. Županov steber pa se imenuje »kip«, imenovan po odkritelju jame. Kapnika niso izbrali naključno, saj je bil eden županovih najljubših.

Za obisk jame se je treba napovedati, saj si je brez vodstva ni mogoče ogledati. Pa ne le zaradi varnosti obiskovalcev in jamskih lepot; marsikatero zanimivost povedo med potepom po skupaj prehojenih skoraj tisoč, natančneje 956 stopnicah.

Med njimi je gotovo tudi ta, da je bil nekoč objekt ob vhodu v jamo, ki danes med drugim služi kot manjši muzej, največja in najbolj znana diskoteka na Dolenjskem. In to dobesedno stran od civilizacije, v vasi Velike Lipljene, sredi gozda.
 

Primerno za otroke

Urejen vhod v jamo vodi skozi Ledenico, ki je na nadmorski višini 410 metrov. Sama jama je dolga 360 metrov in na najgloblji točki v breznu, s katerim se konča Zadnja dvorana, sega 77 metrov v globino. Sestavlja jo osem dvoran, od katerih jih je sedem dostopnih obiskovalcem, ena pa je rezervirana samo za jamarje.



Obiskovalci se sprehodijo po urejeni, dobrih 600 metrov dolgi krožni turistični poti, ki je primerna in nenaporna tudi za otroke, zato je obisk Županove jame lahko prijeten družinski izlet. Otroke, za katere podatek, da traja tisočletja, preden kapnik vidno zraste, ni kakšna velika zanimivost, pa še posebej navdušijo prebivalci Županove jame. Spoznajo namreč jamske živali, ki so se prilagodile na večno temo, med njimi zlasti izstopajo netopirji vrste mali podkovnjak.

Čeprav se zdi, da imajo v Sloveniji primat Postojnska in Škocjanske jame, je tudi Županova jama pozitivno presenečenje posebnega kraškega sveta. Breznom, rovom, dvoranam, kapnikom vseh vrst in sigastim ponvam se v hladnih zimskih dneh pridružijo še ledeni kapniki.