»Albanci nismo takšni, za kakršne nas imate«

Barve, pozabljeni okusi, prijaznost, deviška narava, a tudi milijon nedokončanih gradenj, zgodovina, cene, ki te naredijo gospoda, neskončen mir, ležernost in čas za človeško besedo, živahen promet ... Po teh stvareh se spominjam Albanije.

V Butrintu se je čas ustavil. Pred nami je polotoček, na katerem so naši predniki skoraj dve tisočletji živeli in uživali v lepi naravi. Vmes je kanal, čez katerega vozi preprost trajekt, ki prepelje po pet ali šest vozil. Na oni strani so turisti in na tej strani je nekaj, kar me spominja na posušena in zaraščena solinska polja.



Vročina tolče skozi klobuk. Na tem soncu preživijo samo zelo žilavi. Čredica ovac se počasi premika mimo pristana s trajektom, za njo krevsa starejši mož. Zdavnaj je naložil sedem križev, posušen, utrjen, njemu sonce ne pride do živega. Še nikoli nisem videl toliko pohabljenih, šepajočih, bolnih živali. Toda čreda jo maha vzdolž kanala in se izgublja nekje v ravnici med morskim kanalom in zapuščenimi polji.

Kaj je ta lesena konstrukcija, ki preči morski kanal med ravnico in polotočkom, na katerem je ena največjih albanskih turističnih znamenitosti – antično naselje Butrint? Dekleti, ki ju nagovorim, se ustavita. Ena gleda v prazno, ker ne razume, druga govori italijansko. »Delam kot hišna pomočnica v Firencah. Zdaj sem samo na dopustu. Od kod sta pa vidva?« vpraša. »Iz Slovenije. Vesta, kje je?« »Seveda, saj po navadi potujem z avtobusom čez Slovenijo v Toskano,« pravi dekle, kakih dvajsetih let ima. »Ta lesena konstrukcija je gojišče školjk. Pedočev.«


 

Osemurni delavnik

Le malo više, nazaj proti trajektu, zagledam moškega, ki se potaplja na nenavaden način. Oblečen je v tanko majico in hlače, v rokah drži jeklene grablje s košarico. Potopi se, skali vodo in se spet prikaže. Očitno v ne prav globoki vodi (meter do dva) sistematično prekopava morsko dno in naposled dvigne košaro z muljem do gladine. Razredčeno blato spolzi skozi rešetke. V košari ostaja kamenje in sem ter tja kakšna lupina ali tudi živa školjka. »To so vongole,« pravi nabiralec školjk Adnan. Pol ure radovedno gledam, kako gara med žgočim soncem in večno vlago. »Kakih pet do osem ur na dan lahko tako rijem po dnu in naberem nekaj kilogramov vongol, v najboljših dneh tudi deset kilogramov. Zaslužek je dober, plačajo mi deset evrov za kilogram.«

Težko si je predstavljati, kaj pomeni pet ali šest ur tlake v vodi do vratu. Koliko let lahko telo prenese takšne napore in vodo? Morje v Albaniji ni tako toplo kot ob plitki slovenski obali, kjer je še septembra gosposkih 25 stopinj. Jonsko morje se na vrhuncu poletja težko ogreje čez 22 stopinj.
 

»Kobilice« na plaži v Xamilu

Le dva ali tri kilometre stran, na drugi strani tega morskega rokava, je ena najlepših albanskih plaž. Xamil je nabasan s turisti bolj kot Centralna plaža Portorož ali Strunjan na vrhuncu sezone. Zasebniki so si razdelili obalo in jo natrpali z ležalniki. Senčnik in dva ležalnika na dan – osem evrov. Najboljša mesta so vnaprej zasedena, najverjetneje za ves teden. Morje je sanjsko, a še lepše bi bilo, če bi bilo turistov trikrat ali štirikrat manj. A jih je samo čedalje več. Toda kogar turistična industrija ne zanima, jo lahko mirno obide.

Portorožu pravzaprav delajo krivico, če ga primerjajo s Sarando. Ta je vsaj desetkrat bolj pozidana in desetkrat večja, s precej večjo gnečo in kroničnim pomanjkanjem prostora. Ima več betona, nima zelenic, veliko manj parkirišč, neučinkovit javni prevoz ... Hoteli so v petih, šestih vrstah stran od obale, z dolgočasnimi plažami (senčnik, dva ležalnika, pesek in hladno morje). Glavni dogodek je disko glasba na vrtnih terasah, stotine restavracij vabi turiste na povprečno kosilo ali večerjo. Turisti so z vseh vetrov, a vsaj polovica je domačinov. Ker jih je skoraj dvakrat več kot Slovencev (in ne hodijo v Dalmacijo), ker je albanska obala raj še za kosovske, makedonske, grške in črnogorske turiste, je gneča razumljiva. Posebej ob nedeljah se milijon Albancev seli na obalo, po svoj košček plaže. V Albaniji so lani sprejeli 5,1 milijona tujih turistov, koliko je domačih, statistika ne pove. Prenočitev pa ne objavijo.


 

Zakaj Albanija?

Verjetno je turistična ponudba bolj šibka. Vsaj takšen predsodek ima 99 odstotkov Evropejcev (in Slovencev). Toda polet iz Ljubljane traja približno eno uro, letalske vozovnice pa so cenovno sprejemljive tudi sredi sezone. S storitvami niso vsiljivi in ne pretiravajo. Najeti avto ni takšen, kakor pričakujem, dela normalno, bencinskih črpalk ne manjka. Ceste so (v glavnem) prevozne. Le na stranskih cestah in tudi na glavnih prometnicah so nemalokrat nenavadne luknje, grbine, udrtine, kamenje, kolesarji, vozovi z vprego, čreda ovac ... Če spoštuješ omejitve, se je večini ovir na cesti mogoče izogniti.



Prvi dve uri se držim natančno predpisanih hitrosti. Ker pa me albanski vozniki v glavnem prehitevajo, postane tudi moja noga malo težja. Tik pred Beratom pa – prometna patrulja. Pristopi policist, vpraša za dokumente, in ko spozna, da sva tujca, nekoliko zamenca in reče: »OK ... Avanti. Vai!« Očitno ne zna tujega jezika ali pa je samo prijazen do turistov, poskušam razumeti njegovo gesto.


 

Gorica in Beli grad

Cena za dobro večerjo za dva, s pijačo, je v enem boljših lokalov v Beratu 40 evrov. Na levi reke Osum je hribček Gorica, ime mesta pa izhaja iz staroslovanske besede Beli grad. Na desni je Kalaja z bizantinsko utrdbo in izjemen muzejček v samostanu Sv. Onofrija. Z vrha hriba se odpira krasen razgled na mestece in reko, ki se prebije skozi vrata mimo dveh goric. Iz vsakega kamna utrdbe veje posebno vzdušje. Tak prostor težko pozabiš, zlasti če moraš do njega peš po vročini.



V drugem Unescovem mestu Gjirokaster, približno štiri ure vožnje po dobri cesti proti jugu, je 336 metrov visoko utrdba, v kateri je muzej starega orožja. Na obzidju je ponosno razstavljeno ameriško vojaško letalo, ki je leta 1957 menda zaradi tehnične okvare moralo pristati blizu Tirane. Albanska časopisna verzija je bistveno drugačna: menda je šlo za vohunsko letalo imperialističnih sil z Zahoda, ki ga je junaška albanska vojska sestrelila. Pilot je bil živ in so ga kmalu izpustili na svobodo. Letalo pa so kot vrhunsko trofejo razstavili na robu zgodovinske utrdbe.
 

Nižje cene, bolj prijazni ljudje

Povsem drugače kot v obljudeni Sarandi je samo kakih 50 kilometrov severno, v bližini Dhermija. Morje je še zmeraj lepo, turistov ni preveč. Dnevni najem za senčnik in dva ležalnika je pol manjši, tudi hrana je pol cenejša, ljudje še bolj prijazni.
Komur ni do vročine, se odpravi po spektakularni cesti, ki se na samo desetih kilometrih vzpne na tisoč metrov nadmorske višine. Vodniki opozarjajo, da je med nevarnejšimi v državi. Toda hlad v hotelčkih na vrhu prelaza in drevje v nacionalnem parku Llogara vsaj v poletnih mesecih poplačata 20 minut tesnobne vožnje. Še posebej izstopajoča postojanka je Llogora turistično naselje, ki na svojem velikem dvorišču gosti tri jelene in tri košute, ki jedo ljudem z roke. Od tod izbiramo krajše ali daljše pohode skozi gozd do več razglednih točk. Imeti moraš srečo, da koga srečaš. Albanci vendarle niso pohodniško razpoloženi. Na trenutke se zato vprašam, ali ne bom prej srečal kakšne zveri. A nismo imeli te sreče.
 

Slovenski in albanski Iliri

Albanci so Iliri, me večkrat prešine na tej poti, ko iščem podobnosti med slovenskimi in albanskimi Iliri. Slovenci se v svoji majhnosti radi postavljamo ob bok Švicarjem. A če pogledamo nekoliko natančneje, denimo švicarsko nogometno reprezentanco, vidimo, da je v njej več albanskih kot slovenskih Ilirov. V državnem etnografskem muzeju, posvečenem narodnemu junaku Georgiju Kastriotiju Skenderbegu (1405–1468), v Krujah visi misel grškega filozofa Demostenesa, ki pravi, da Ilirskega ljudstva ni mogoče osvojiti. »Nikoli se ne bodo pustili zasužnjiti, največ jim pomenita svoboda in suverenost!« pravi Demostenes. »Slovenci imajo radi naš muzej,« pove njegov direktor Mehdi Afizi, ki kar sam nagovarja obiskovalce muzeja, in doda, da je sprejel že Milana Kučana in Danila Türka: »Prav včeraj nas je obiskala Kolinda Grabar Kitarović in se fotografirala tukaj in tukaj,« poln vtisov kaže direktor muzeja. Stavbo so zgradili na ruševinah stare grajske utrdbe po načrtih Pranvere Hoxa, hčerke Enverja Hoxe. Muzej o vojskovodji, ki je znal kljubovati Turkom, je lepo urejen in osrednja točka zgodovinskega mesteca dobre pol ure stran od Tirane.



Tirana je kontroverzno mesto. To dokazuje nekaj njene sodobne arhitekture, ki z dinamičnimi potezami in živahnimi, za albanski temperament značilnimi barvami poživlja mesto, zlasti zanimiva je tržnica. Narodni zgodovinski muzej nazorno predstavlja zgodovino povojne Albanije in čas komunistične diktature, z dokumenti o krutih pobojih vseh, ki so se kakor koli zamerili režimu. Ne manjka niti predstavitev, kako so odprli vrata in kljub revščini sprejeli večje število beguncev s Kosova v obdobju ne tako davnih balkanskih spopadov v Srbiji. En oddelek je namenjen materi Terezi. Čeprav je približno 58 odstotkov prebivalcev muslimanov, ni videti pravi veliko hidžabov, nikabov, burk ... V Albaniji živi največ liberalnih muslimanov, naju je podučil fant in pri tem ni mislil samo na bektaše.

V Narodni galeriji v obdobju tranzicije niso naredili pretirane čistke, toda nekaj umetniških del je res vredno videti, čeprav jih je veliko posvečenih partizanskemu osvobodilnemu boju. Nekatere »občutljive« kipe so umaknili na dvorišče za galerijo in nikogar posebej ne opozarjajo nanje; so pa to monumentalni Stalin, Lenin, tudi Enver Hoxa in še kak proletarski junak. Najbolj me je navdušil še živeči albanski slikarski mojster Skender Kamberi. Gostili pa so tudi retrospektivo Edija Hila iz Skadra, ki je v sedemdesetih letih padel v nemilost režima.
 

Napitnine noče

Hrana je v Albaniji dobra. Ne samo zato, ker znajo kuhati, predvsem imajo to srečo, da svoje hrane niso preveč globalizirali in da ima še prvinski okus.

Ko sem vračal avto agenciji, sem se bal, da bom doživel tisto, kar je pogosto v številnih drugih sredozemskih državah: tako ali drugače hočejo od turistov še kaj iztržiti. Tukaj pa so bili do zadnjega pošteni in korektni. V desetih dneh potepanja po Albaniji nisva niti enkrat doživela, da bi naju kdo hotel kakor koli ogoljufati. Večkrat pa so nama po kosilu prinesli za posladek sladke lubenice na račun gostilne.

Tako naju je uslužbenec agencije za najem avtomobilov brez pomislekov zapeljal pred vhod na letališče. Čeprav je agencija blizu, je sredi ceste ograja in bi morala hoditi 700 ali 800 metrov. Ko naju je pripeljal, sem mu stisnil v roke nekaj drobiža napitnine, pa je rekel: »Nisem vaju pripeljal zato, da bi me nagradili, hotel sem narediti majhno uslugo. Pri nas je pomembneje dati in Albanci svetu nenehno dokazujemo, da nismo takšni, za kakršne nas imate. Zato nisem zmagal, če mi daste napitnino. To sem naredil iz veselja, da lahko pomagam.«