Neomejen dostop | že od 9,99€
»Vključevanje starejših v kulturne skupine pozitivno vpliva na celotno družbo. Je socialni blažilec, ki omogoča samoaktualizacijo. Če se samo dvakrat na teden vključijo v neko ljubiteljsko kulturno dejavnost, to izboljša samopodobo socialno izrinjenim posameznikom,« je prepričan Milan Pavliha, ki je bil šestnajst let, do leta 2020, predsednik Godbe ljubljanskih veteranov, zdaj pa skrbi za stike z javnostjo.
Dodaja, da se vsi starejši, ki so vključeni v ljubiteljsko kulturo, upirajo stereotipom in dokazujejo nasprotno, kako stereotipi ne držijo. Pravi, da je glasba vseživljenjsko učenje, saj se morajo učiti za vsak javni nastop, če želijo ubrane tone, pa morajo pridno, vsak zase, vaditi tudi doma.
Godba ljubljanskih veteranov, ki deluje kot kulturno društvo, ministrstvo za kulturo pa mu je podelilo status društva v javnem interesu na področju kulture, letos praznuje 18. obletnico. Večina članov, vseh skupaj je 45, je starih od 70 do 80 let in je tako po starosti članov najstarejši orkester v Sloveniji. Kar dvanajst članov je pri godbi od vsega začetka, med njimi tudi klarinetist Milan Pavliha, ki ima 87 let. Pogoj za vstop pa je, tako kot pri sestavljenem združenem slovenskem veteranskem orkestru na vsakoletnem festivalu veteranskih godb, starost najmanj 50 let. Imajo tudi štiri članice, na tolkalih, pikolu, flavti in saksofonu.
»Ljubljanski seniorji smo zapisani glasbi od mladih nog do pozne zlate jeseni. Za nas godba ni konjiček, ne pretiravam, če rečem, da je način življenja. Najbrž se to čuti na nastopih. Z glasbo in v orkestru se dotikamo lepote, raznoliko notranje življenje nas bogati in omogoča bolj živ stik s čustvi. Imamo trdnejše samospoštovanje in čutimo silnejšo voljo do življenja. Lepota v nas prebuja zavest o novih možnostih, izzivih in vznemirjenju. Ker nam dela življenje prijaznejše, ne štejemo več let,« je doživljanje opisal sogovornik, po stroki psiholog in profesor, ki je končal tudi srednjo glasbeno šolo.
Med člani je ducat akademskih glasbenikov, ki so igrali v profesionalnih simfoničnih orkestrih, v orkestru Slovenske filharmonije, radijskem simfoničnem orkestru, opernem, policijskem in vojaškem. »To vpliva na žlahtnost zvoka, ker so med njimi čudoviti solisti, še pri 70 ali 75 letih zaigrajo briljanten solo,« pravi naš sogovornik.
Ideja je nastala leta 2004, pobudnik je bil Milan Pavliha, petnajst prvih članov pa se je prvič srečalo 1. februarja 2005, pod vodstvom dirigenta Jožeta Hriberška, ki sedaj živi v domu starejših občanov na Fužinah. Novica o uspešnem delu novega ljubljanskega orkestra se je širila in vedno več starejših godbenikov spodbudila k vključitvi. Sestav orkestra je od nekdaj zelo raznolik, tako po starosti kot po poklicni in glasbeni izobrazbi. Orkestru se je postopoma pridružilo tudi dvanajst upokojenih uglednih akademskih glasbenikov in pedagogov. Krstni nastop orkestra je bil leta 2005 na odprtju Festivala za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu.
Med letoma 2005 in 2009 so imeli na repertoarju že 59 skladb. Ob desetletnici delovanja, leta 2014, so prejeli srebrno priznanje ljubljanske zveze kulturnih društev. Z vrhunskimi izvedbami svoje programske zvrsti so si prislužili laskave ocene glasbenih kritikov doma in v tujini.
Pozneje so orkester vodili še Alojz Zupan, Tomaž Grintal, Jurij Cizej in Viktor Kresnik, z zadnjima je orkester lani posnel tudi zgoščenko s sedemnajstimi skladbami. Nov dirigent pa je klarinetist in pedagog Jože Kregar. Sedanji predsednik Godbe ljubljanskih veteranov je Marko Kovač. Med prvimi člani je bil tudi Miha Jazbinšek s pozavno. Člani večinoma igrajo še v štirih drugih ljubljanskih pihalnih orkestrih, bežigrajskem, viškem, vevškem in Pihalnem orkestru Litostroj v Šiški.
Če mi dajemo veselje drugim, ga mnogotero dobimo nazaj. To je obojestransko. Po obrazu se po nastopu vidi, ali si ali nisi zadovoljen. Sam sebi si najhujši kritik.
Milan Pavliha
»Pri ustanavljanju Godbe ljubljanskih veteranov ni šlo za nikakršno konkurenco med ljubljanskimi godbami, ampak za svojevrstno nadgradnjo godbeništva, za prijateljstvo in sodelovanje, ki se prek veteranov med godbami še bolj krepi in poglablja. Mesto Ljubljana in vsi ljubljanski orkestri so z novim veteranskim pridobili priložnost za dodatno druženje, muziciranje in nastopanje v tretjem življenjskem obdobju,« poudarja Pavliha. Od leta 2019 imajo tudi jazz sekcijo z devetimi člani in od leta 2013 kvartet klarinetov, ki mu je, kot pravi, prav tako »krušni oče«. Njihova posebnost je, da je prevladujoča glasba slovenska, igrajo originalne skladbe za pihalni sestav ali aranžmaje.
Čeprav je bilo v zadnjih dveh letih precej manj nastopov, jih čas omejitev med epidemijo zaradi koronavirusa ni ustavil. Ne samo da so posneli zgoščenko, ves čas so imeli vaje tudi med epidemijo. Običajno vadijo enkrat na teden v Godbenem domu Papirniškega pihalnega orkestra Vevče, ki je ob Ljubljanici, nasproti vevške papirnice. Prelepo lokacijo, kjer so običajno pikniki, so med epidemijo izkoristili za vaje takrat, ko jih nihče ni imel. Zaključek so pripravili v Antonovem domu zraven viške cerkve.
Ni pomembno, koliko si star, pomembno je, kako si star. To je moto knjige mojega pokojnega prijatelja Vida Pečjaka Psihologija starosti. Že zdavnaj sem ga sprejel za svoj osebni moto. To pomeni, da moraš nekaj narediti. Ne samo čakati, da kaj pade z neba.
Milan Pavliha
Najbolj so ponosni na vsakoletne celovečerne koncerte v Slovenski filharmoniji. »To je nekaj drugega kot na primer dvorana v domu Španskih borcev, dvorana Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji zahteva nekoliko višjo raven, ker je že sama zvočnost te dvorane enkratna. Tako kot je enkratna zvočnost Plečnikove cerkve v Šiški, kjer smo osem let na štefanovo, 26. decembra, imeli tradicionalni božični koncert. Če bo letos vse v redu, ga bomo imeli že devetič,« pravi Milan Pavliha. Prvo nedeljo v avgustu imajo koncert na Svetih Višarjah, kamor pridejo Slovenci z vsega sveta, letos bo 7. avgusta.
Prav tako redno nastopajo v ljubljanskih domovih za starejše. V DSO Fužine je njihov prvi dirigent, ki ima 89 let, Jože Hriberšek, oddirigiral eno skladbo. »Če mi dajemo veselje drugim, ga mnogotero dobimo nazaj. To je obojestransko. To je čista resnica. Po obrazu se po nastopu vidi, ali si ali nisi zadovoljen. Sam sebi si najhujši kritik,« pripoveduje Milan Pavliha. Tudi sam je avtor knjige Za vedrejšo starost: za novo kulturo starosti in staranja in ob tem dodaja, da ni pomembno, koliko si star, pomembno je, kako si star. »To je moto knjige mojega pokojnega prijatelja Vida Pečjaka Psihologija starosti. Že zdavnaj sem ga sprejel za svoj osebni moto. To pomeni, da moraš nekaj narediti. Ne samo čakati, da kaj pade z neba.«
Poudarja, da so se v Godbi ljubljanskih veteranov zbrali še vedno mladi po srcu, ki so zaljubljeni v glasbo in še vedno uživajo v njej. Prepričani so, da jih prav glasba ohranja mladostne in zdrave in ni časa za zagrenjenost. Tako godba postaja stičišče življenjskih zgodb in usod, ki so previharile od mladosti, prek zrelosti, do mirne, bogate in žlahtne starosti.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji