Vsaka družinska zgodba je vredna knjige

Kdor pozna Maribor, ve, kje je Glavni trg s kužnim znamenjem. Ta trg je s starim mostom povezan z desnim bregom Drave, kjer se razprostira nič manj impozanten Trg revolucije. Na številki devet, tik pred mostom, stoji velika meščanska hiša, ki se je drži stara trafika, spremenjena v majhen muzej, s svojimi balkoni pa se ozira prek Drave. Tam se je v tretjem nadstropju začel moj pogovor z upokojeno učiteljico in zelo zaposleno pisateljico Jano Hartman Krajnc.

Vaš prvi priimek Hartman nosi oziroma je nosilo več znamenitih Slovencev, denimo pokojni dr. Bruno Hartman, dolgoletni ravnatelj mariborske univerzitetne knjižnice. Ste morda v sorodu z njim?

Mislim, da ne, je pa eden od mojih bratov to, da so nekateri profesorji tako mislili, v šoli včasih izkoristil v svoj prid. Vem, da naš priimek izvira s Pohorja, kjer so verjetno živeli očetovi predniki. Toda po mamini strani je družina že več generacij meščanska, in to ves čas v Mariboru.

Kje ste živeli v najbolj zgodnjem otroštvu?

Lahko se pohvalim, da v Mariboru še vedno stoji moja rojstna hiša, saj se nisem rodila v bolnišnici. Bilo je sredi druge svetovne vojne, živeli smo v dvonadstropni stavbi v Stritarjevi ulici. Lastnica je stanovala v prvem nadstropju, naša družina, poleg staršev in mene še starejša sestra, pa v pritličju.

Sodeč po tem, da ste kar dve svoji knjigi posvetili hišam – tej, v kateri živite že tri desetletja, in propadajoči hiši v soseščini –, vas te očitno zelo fascinirajo.

V hiši, v kateri stanujem, preživim večino časa in tako jo počasi dojemam kot živo bitje. Sem sva z možem Gorazdom prišla v času, ko sva se oba zaposlila na osnovni šoli v Studencih, nekdanjem predmestju Maribora, kjer je moj mož tudi odraščal. Ta več kot sto let stara hiša ob starem mostu je bila po eni strani dovolj blizu najine službe, po drugi pa naju je povezala in naju še povezuje z mestnim središčem. Zato si je zaslužila, da za stoletnico dobi svojo knjigo, v kateri so opisane tudi zgodbe njenih stanovalcev. Tudi v moji najnovejši knjigi Gabrnik ima pomembno vlogo hiša v Gabrniku pri Polskavi, ki je bila last strica mojega očeta. Tja se je moja mama z nama s sestro zatekla v zadnjem letu druge svetovne vojne, ko so Maribor močno bombardirali.

Vaša mama je končala klasično gimnazijo in želela postati zdravnica. Načrte sta ji prekrižali svetovna vojna in poroka. Kako se je mama soočila s tem?

Spomladi 1941 so že vsi slutili vojno vihro, zato sta starša pospešila poroko in se poročila, ko so nad Mariborom leteli nemški bombniki proti Beogradu. Po tistem mama ni mogla študirati, ji je pa tistih nekaj končanih semestrov medicine omogočilo, da je po vojni dobila službo v zdrav­stvu, kjer se je očitno izkazala, saj je delala kot glavna sestra vseh mariborskih laboratorijev. Mamo sem vedno občudovala in še vedno nisem prebolela, da nas je zapustila. Zame je največji kompliment, kadar mi kdo reče, da sem ji podobna. Bila je tudi zelo dobra babica mojima sinovoma.

Tudi vaši vnuki imajo srečo, da imajo babico, ki je učiteljica z mnogimi talenti. S katerim se največ družite?

Trenutno je to najstarejši, deset­letni Daniel, ki ga kličemo Dani. Zdaj, ko pri njegovih starših živijo begunci iz Ukrajine, je še več pri naju. Mislim, da mu to ni odveč. Seveda mu pomagava tudi pri šolskih obveznostih. Mož, ki je matematik, ga uči matematiko, jaz pa sem zadolžena za slovenščino, naravo in družbo ter vse drugo.­

Jana Hartman Krajnc obvlada računalnik, vendar so zanjo prave knjige samo tiste iz papirja. FOTO: Črt Piksi/Delo

Ste tudi sicer učiteljica, ki je učila več predmetov, navsezad­nje ste pridobili dve diplomi, za pouk gospodinjstva in poučevanje slovenščine. Nekateri mislijo, da bi morali biti vsi učitelji usposobljeni za večpredmetno učenje, saj bi tako lažje povezovali različno znanje. Kaj o tem menite vi?

Sama sem se za drugi študij odločila tako iz ljubezni do slovenskega jezika kot zato, ker so v šoli drastično zmanjšali obseg ur gospodinjstva. Sicer pa se mi zdi prav, da se učitelj znajde na več področjih in ne zgolj v svojem »predalčku«.

Razmeroma pozno ste začeli pisati literaturo. Kaj vas je napeljalo k temu, zdaj bi ga že lahko tako imenovali, vašemu drugemu poklicu, ki ste se ga lotili po upokojitvi?

Moja prva knjiga je nastala tako, da sem leta 2000 želela svoji ljubljeni mami za njeno osemdesetletnico dati prav posebno darilo, zbirko svojih pesmi. Načrt je uspel, mama je bila ganjena do solz. Tako se je začelo in tudi nadaljevalo se je s pesmimi. Najbolj ponosna sem na pesniško zbirko Simbioza, ki sem jo posvetila svojemu možu. Za pesmimi so prišle krajše in daljše zgodbe. Knjige so se hitro vrstile druga za drugo, skoraj vse povezane z mojo družino. Ne zato, ker bi bila moja družina tako posebna. Verjamem, da je vsaka družinska zgodba vredna knjige. Samo napisati jo je treba.

Čeprav je vaša prva knjiga izšla tri leta po vaši upokojitvi, ste gotovo za svojo dušo ali za družino pisali že prej. Navsezadnje ste učiteljica slovenščine.

Pesmi sem začela pisati pri štirinajstih letih, več kot pol stoletja pišem tudi družinsko kroniko v verzih, okrog 30 let pa tudi dnevnik, ki je eden glavnih virov za moje knjige. Pišem ga vsak dan, navadno zvečer, ko me nič ne moti. To je postal že obred, brez tega ne bi mogla zaspati. Tudi knjige pišem ponoči.

Kdaj so vaši učitelji odkrili, da imate talent za pisanje?

Na žalost sem imela v nižji klasični gimnaziji izjemno smolo s profesorjem slovenščine. S svojim trpinčenjem me je pripravil do tega, da sem po štirih letih izstopila iz klasične gimnazije in šla na srednjo ekonomsko šolo. Tam sem imela odlično učiteljico slovenščine, Francko Varl, ki je spodbujala tudi moj talent za recitiranje. Najbolj hvaležna pa sem profesorici slovenščine na pedagoški akademiji, Alenki Glazer, hčerki pesnika Janka Glazerja, ki mi je velikokrat rekla, da imam lahko pero, in me je stalno spodbujala k pisanju. Seveda je prebrala moje knjige in mi povedala, kaj ji ugaja in kaj ne. Zelo sem jo spoštovala, zapisovala sem si njene pripombe in jih tudi upoštevala pri svojem pisanju. Lahko rečem, da sem Glazerjevo dojemala kot svojo neurad­no mentorico. Žal je predlani umrla. Stara je bila 94 let.

Po toliko knjigah gotovo lahko verodostojno odgovorite na vprašanje, kako je danes v Sloveniji mogoče izdati knjigo.

Zelo težko. Zlasti začetniku. S tem so povezani veliki stroški, ki jih večinoma plačajo pisci sami, saj založniki bolj stavijo na že preverjene konje. Iz svojih izkušenj vem, da sem celo takrat, ko je bilo v moji knjigi navedeno ime založbe, včasih sama plačala vse stroške. Zdaj je drugače, a ta status sem si najprej morala priboriti. Še vedno pa s knjigami ni zaslužka. Morda bi bil, če bi pisala kakšne drugačne zgodbe. A tega zaradi denarja ne bom počela.

Ste ob vsem, kar počnete, sploh že dojeli, da ste upokojenka?

Ne vem, vem pa, da mi nikoli ni dolgčas. Če nič drugega, napišem kakšno krajšo pesmico. Moj mož rad dirka okoli, jaz ga ne morem dohajati, zato pišem. Imam uničena kolena in sladkorno, zato je zame napor že hoja po stopnicah. A o zdravstvenih problemih raje ne mislim, ker to potegne za seboj še razmišljanje o drugih problemih, o tem, da živimo v težkih časih, da je dokaj blizu nas vojna, da so tudi pri nas begunci.

Če je bilo učiteljevanje vaša prva kariera, pisateljevanje pa druga, bi lahko nekje vmes dodali še tretjo, saj ste se v zadnjih letih pred upokojitvijo vneto lotili tudi računalniškega poučevanja slovenščine. Kaj vas je napeljalo k temu?

Moj takratni ravnatelj je vprašal, kdo se prijavi k računalništvu. Prijavili sva se samo dve učiteljici. Mene je spodbudilo predvsem to, da sta oba sinova računalniška zagnanca, poleg njiju pa še moj mož. Rekla sem si: »V računalništvu je prihod­nost, to moram obvladati.« Zato sem se prijavila tudi, ko so iskali učitelje, ki bi učence računalniško opismenjevali in jih z računalnikom učili slovenščino. Iz vse Slovenije se nas je za to prijavilo le pet učiteljev. Razvili smo program za učenje, ki smo ga poimenovali Pavliha.

Jana Hartman Krajnc obvlada računalnik, vendar so zanjo prave knjige samo tiste iz papirja. FOTO: Črt Piksi/Delo

Kmalu bo izšla že vaša dvajseta knjiga. Toliko se jih napisali doslej, kdaj pa se boste lotili naslednje?

Ne vem še, ne pišem več s takšno lahkoto kot pred leti, včasih že iščem kakšno besedo.

V pogovoru tega res ni opaziti.

Sama se najbolje poznam in vem, da je tako. Sem čedalje počasnejša. Lahko pero, ki sem ga dolgo imela, je postalo težko pero. Ampak verjetno bom še kaj napisala. Vsekakor bom nadaljevala pisanje družinske kronike, saj to veliko pomeni vsem članom naše družine. Predvsem pa mojima sestrama in bratoma. Imamo veliko srečo, da nas je vseh pet še živih in da se odlično razumemo ter si vedno pomagamo, kadar kateri potrebuje kakšno pomoč.

Imate tudi uspešna sinova, ki sta oba poročena in imata otroke.

Starejši sin Jernej, ki mu rečemo Nejc, živi v Ljubljani. Študiral je zgodovino, a se ukvarja z računalniškimi sistemi. Drugi, Gregor, po domače Grega, je študiral računalništvo, zdaj pa v Mariboru dela kot programer. Več kot deset let je poročen z Ukrajinko Marino, ki dela kot prevajalka, poleg tega uči tuje jezike. Doma je iz Vinice, kjer je letališče, ki je bilo bombardirano. Tam je ostal njen oče, rezervni častnik, ki se je kot prostovoljec prijavil v teritorialno obrambo. V Maribor je prišla njegova žena, babica najinih vnukov, in še ena družina.

Oni so zdaj na varnem, a strah je verjetno težko pozabiti?

Spominjam se, kako smo v času osamosvojitvene vojne bežali na naš vikend pod Pohorjem, potem pa so ravno tam začeli streljati. Tako smo prišli z dežja pod kap. Od tedaj se zavedam, da strahu in zlu ne moreš ubežati. Vsi bi se morali potruditi, da vojn sploh ne bi bilo, a to je očitno nemogoče.