Smo kot družba dopustili gerontocid?

Podatki o posledicah epidemije so po letu dni neizprosni: med 4113 ljudmi, ki so umrli med lanskim marcem in koncem letošnjega februarja zaradi covida-19, jih je bilo kar 3886 starejših od 65 let. Če upoštevamo, da je to skoraj 95 odstotkov vseh umrlih, je na mestu vprašanje, ali smo bili priča gerontocidu, načrtnemu ubijanju starejših ali prepuščanju starejših na milost in nemilost smrti.

»Začetek epidemije sta – razum­ljivo – zaznamovala neznanje in panika,« pravi zdravnik Dušan Keber, »toda v nekaj tednih se je vedelo, da umirajo stari in da se umira v domovih. Zato bi morali imeti cilj, da najdemo rešitev za stare, ne pa, da je bil cilj, kako čim dlje ohraniti bolnišnice prazne za preostalo populacijo.«



Takrat, v prvem valu, so razmere ostale kolikor toliko obvladljive, pravi Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije: »A če se je v prvem valu lahko okužbam izog­nilo približno 90 odstotkov domov za starejše, se jim v drugem ni mogel skoraj noben, kljub trudu zaposlenih in ob upoštevanju predpisanih preventivnih ukrepov. Pa vemo, da smo imeli v drugem valu dosti več znanja o virusu in boljši dostop do zaščitne opreme.« Ker je bilo več okužb, je bilo več resno bolnih in več tistih, ki so bitko z virusom izgubili.



»V nekem trenutku je imel Dom Šmarje več obolelih za covidom-19 kot vse slovenske bolnišnice skupaj,« opomni Dušan Keber. Javnost je sprejemala razlago, da je tako prav, saj bodo bolne iz DSO takrat, ko bo potrebno, premestili v bolnišnico. Toda domovi imajo zdravnike po nekaj ur na dan, poleg tega je potek te bolezni tako nepredvidljiv, da se lahko stanje zelo poslabša v nekaj urah.

»DSO so bili pasti za umiranje,« pravi sogovornik, ki je prepričan, da je bilo zadrževanje obolelih ljudi v DSO napačno, tako kot določanje triaže v času, ko pacienti še niso oboleli. To je, opozarja, hudo kršenje etičnih načel medicine in človekovih pravic. Sicer ne nasprotuje triaži, ampak šele takrat, ko so bolnišnice polne, ne pa, da so jih zaprli za stare ljudi.
 

Gerontocid ali ne?

Ob tem se je vedelo – v domovih za starejše so na to opozarjali –, da niso kos epidemiji ne kadrov­sko, prostorsko in na začetku tudi ne glede zaščitne opreme. »Starejši, ki živijo doma, so za covidom-19 obolevali petnajstkrat manj,« pravi Dušan Keber, ki pa te visoke smrtnosti med starejšimi ne vidi kot gerontocid oziroma genocid nad starejšimi: »Ta beseda pomeni dejanje z jas­nim namenom, s ciljem – in v tem primeru cilja ubijanja starost­nikov res ne moremo pripisati nikomur. Pač pa ga lahko pripišemo skrajno lahkotnemu pogledu na vrednost življenja starejših in starih ljudi. Starizmu torej. Ta pogled ni samo naša značilnost, zelo podoben odnos do starih smo med epidemijo spremljali v večini evropskih držav.«



Denis Sahernik meni podobno: »Uporaba tako zaznamovane in težke besede, kot je gerontocid, ne pripomore k plodni razpravi, kako uspešni smo bili v Sloveniji pri spopadanju z vsemi posledicami epidemije in prizadevanjih, da pred njimi zavarujemo najranljivejše, med katere zagotovo sodijo starejši.«



Čeprav številkam o umrlih v DSO ne more oporekati, poudari, da primerjava podatkov o smrt­nosti z drugimi državami ni preprosta, ker so precejšnje razlike med sistemi institucionalnega varstva. »V slovenskih domovih za starejše imamo velik delež stanovalcev s številnimi pridruženimi boleznimi, ki bi bili zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja drugje nameščeni v posebnih negovalnih domovih ali negovalnih bolnišnicah,« pravi sogovornik o ustanovah, ki jih pri nas skorajda nimamo.
 

Novi sevi – nova nevarnost

A kar se je zgodilo v minulem letu dni, je zločin, je odločen Dušan Keber: »Zločin, ki se je zgodil, pa je preprosto prevelik, da bi ga katera koli oblast priznala, in to ne samo zaradi tožb, ki bi sledile takemu priznanju. Vendar tudi če nihče ne bo priznal, kaj je bilo narobe, bi morali narediti vse, da preprečimo, da bi se podobno dogajalo v prihodnje. Zato bi morali nekatere ukrepe spremeniti.«

Tudi če se zdi, da se bo s precepljenostjo in večanjem deleža tistih, ki so covid-19 že preboleli, nevarnost epidemije zmanjšala, je dejstvo, da se z novimi sevi povečujejo možnosti okužb, s tem pa se povečuje umrljivost najranljivejših, med katerimi so starejši na prvem mestu.



»Pomemben korak bi bilo že to, da bi v šolah in DSO med najpomembnejše ukrepe uvedli nekaj zelo preprostega: prezračevanje prostorov. Zdaj vemo, da se virus ne širi samo kapljično, ampak predvsem z aerosolom v zraku. To pomeni, da dlje kot smo v zaprtem prostoru, večja je možnost, da se okužimo,« pravi Dušan Keber, »zlasti z običajnimi kirurškimi maskami, ki ne zadržijo aerosola.« Poleg tega bi morali stanovalce DSO takoj, ko se bo koronavirus spet začel močneje širiti, razseliti. Tako bi lahko ustavili nov val okužb, ki se bo – glede na to, da se nastajajo nove in nove mutacije – slej ko prej pojavil.



Tudi v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije od lanskega marca pripravljajo številne pred­loge, s katerimi bi domovom omogočili lažje, hitrejše in učinkovitejše ukrepanje in zajezitev okužb. Toda predvsem pri zdravstvenih odločevalcih žal niso vedno naleteli na razumevanje, pravi Denis Sahernik: »Če nas je kaj naučilo dosedanje spopadanje z epidemijo v domovih, nas je to, da bi morali bolj upoštevati predloge in izkušnje strokovnjakov in vseh zaposlenih iz socialnega varstva, ki najbolje poznajo delovanje domov za starejše, z vsemi omejitvami vred, s katerimi se že leta soočajo.«



Keber dodaja, da konca epidemije še ni videti, tako da nas čaka še vrsta izzivov. Od tega, da se strokovno doreče, koliko domov in kakšne domove potrebujemo, do zagotavljanja več kadra, opreme, znanja: »Zdi se, da se iz dosedanjega poteka epidemije nismo nič naučili, saj je sedanji rezultat ideja o novem kliničnem centru, čeprav epidemije ne rešujejo vrhunske ustanove, temveč dobro javno zdrav­stvo na vseh ravneh.«
 

Starizma niti ne opazimo

To, kako smo v času epidemije obravnavali starejše, je dokaz našega nezavednega starizma, pravi Dušan Keber: »Ko vidimo starega človeka, pomislimo, da je že dovolj dolgo živel. Toda to, da vrednost človekovega življenja določamo na podlagi starosti, je velika diskriminacija, ki je javno nihče ne prizna.« Prav tako nočemo uvideti, da je za vsakega posameznika njegovo življenje najbolj pomembno in sveto.



Starizem pa ni povezan le s tem, kako se je obravnavalo stare v DSO, ampak nasploh. »Prepričan sem, da če ne bi bilo epidemije, bi moja mama še živela,« pravi Jože Kučinič iz Kočevja, ki je postal kužen v bolnišnici, kjer je moral poiskati pomoč. Okužil je tudi 92-letno mamo, ki je zaradi tega umrla. Umrla je doma, ker ji je Jože to obljubil in tudi zato, ker so mu dejali, da če jo bodo odpeljali v bolnišnico, bo umrla sama in zapuščena na nekem bolnišničnem hodniku. »Saj vsi vemo, da se obravnava stare ljudi, kot da so odveč,« pravi sogovornik.

Morda so stari, kot pravi teorija o upravljanju groze, res opom­nik naše smrtnosti in minljivosti. »Teorija pravi, da se od njih distanciramo zato, da bi pregnali grenko misel, da bomo tudi sami postali stari in bomo umrli,« pravi sociolog Otto Gerdina s Fakultete za družbene vede. Stari so ali modri starci ali pootročeni, vsekakor pa ločeni od vseh drugih, je zapisala filozofinja Simone de Beauvoir, tako da družbi ni treba gledati, ali imajo minimalno dostojno življenje.



V našem primeru so bili »drug­je« v domovih za starejše, od koder jih niso odpeljali v bolnišnico v bojazni, da bodo bolnišnične kapacitete preobremenjene, pravi Gerdina: »Toda to se ne bi smelo zgoditi. Vsakdo, ki potrebuje zdravniško oskrbo, bi jo moral tudi dobiti.«



Skupnost socialnih zavodov je vseskozi zahtevala, da se okužene stanovalce razseli iz domov, pa za to ni bilo posluha, čeprav imamo vrsto hotelov in prostorov, kjer bi jim lahko zagotovili primerne prostore in oskrbo. »Morda lahko verjamemo, da imajo starejši v DSO enako kakovost zdravstvene oskrbe kot v bolnišnicah, a glede na število smrti je dovoljen dvom o tem,« pravi Otto Gerdina.
 

Čas za razmislek

Kaj nam izkušnje zadnjega leta dni oziroma predvsem smrtnost med starimi v DSO povedo o naši družbi? »Simone de Beauvoir bi rekla, da kot civilizacija nismo uspeli,« pravi Otto Gerdina. Morda bi morali, kot pravi filozofinja, na novo razmisliti, v kakšnem sistemu živimo: »Z epidemijo so se razgalile posledice zanemarjanja zdravstvenega in socialnovarstvenega sektorja v Sloveniji, kar kažejo tudi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je v postopku sprejemanja že več kot desetletje, in podatki o tem, koliko DSO se je gradilo v zadnjem desetletju.«

Država napoveduje določene spremembe glede osebja in drugih normativov v DSO, pravi Dušan Keber: »Ni pa govora o tem, kako smo ravnali v času epidemije, čeprav je ravno zdaj čas za temeljit razmislek, kaj in kako bomo delali drugače, da se številke o umrlih ne bodo ponovile.«