V nadaljevanju preberite:

Ob dejstvu ali sami misli na stare, ki jih še vedno privlačita ljubezen in spolnost, se ne tako redki zgražajo. A je težko prezreti misel, da je prav odsotnost ljubezni in bližine morda poglavitni razlog za tisto tolikokrat zaznano, opisovano in večinoma površno obravnavano osamljenost starih, zoper katero predlagajo zdravila za zapolnitev nedefinirane praznine, kakršna so druženje v medgeneracijskih centrih, ukvarjanje z ročnimi deli, zatekanje h konjičkom, gibanje na svežem zraku.

Tovrstni ukrepi morda vsak zase ali vsi skupaj odpravljajo posamezne trenutke tesnobnosti, temeljne potrebe po bližini pa ne rešujejo. Bolj gre morda za zamotenje, preusmeritev pozornosti od potrebe, da bi si jih kdo želel, da bi si sami koga želeli. Kakorkoli, težko se je ne strinjati z ugotovitvijo, da tako kot otrok ni nedokončan človek, tudi starec ni pohabljen zrel človek, temveč celovita osebnost, ki doživlja novo izkušnjo. Da se ne bo le odrekal svobodi, da bi ga drugi sprejeli za svojega. Da si ne bo le prizadeval ugajati, pripadati, ker se to od njega pričakuje, ne da bi si sam želel tega.

Tudi v starosti imata intimnost in ljubezen osrednjo vlogo. Razmerje dveh starejših je lahko zasnovano zgolj kot izmenjava vzajemnih koristi. Lahko pa je obdobje razvoja, ki ni ločeno od preteklih izkušenj.