Letos so jih povezale ptice, ki izginjajo

Letošnji že 25. mednarodni festival Mladi levi, ki je potekal od 19. do 27. avgusta, je vnovič povezal uporne upokojence iz bloka B ljubljanskega Doma upokojencev Center, enote Tabor, zavod Bunker in dvojec Škart. Tokrat so se ob kavicah, sadju, čokoladi in slanih bombonih družili, risali in pesnili na okoljevarstveno temo izginjajočih ptic v času, ki izumirajo, tudi zaradi čedalje slabših klimatskih razmer. Po predlogi njihovega ustvarjanja je na steni doma nastal mural, ki spominja na lepoto ptic in lepoto vsakokratnih druženj, izginjajočih v času. Mimoidoče pa opominja, kakšna dediščina ostaja naslednjim generacijam.

Ustvarjalna delavnica pod vodstvom dvojca Škart iz Beograda, ki ga sestavljata Dragan Protić - Prota in Đorđe Balmazović - Žole, je potekala v domu po dve uri in pol v dopoldanskem času, v drugem avgustovskem tednu. Sodelujoče stanovalke niso verjele, da znajo narisati ptico, a na koncu so jo naslikale vse. Nastale so čudovite predloge ogroženih vrst ptic v Sloveniji. Lažje jim je šlo od rok pesnjenje, nastali so sporočilni verzi – nekaj jih objavljamo v poudarkih – ki se ob slikah ptic v letu, v njihovi veseli naravi, prepletajo na muralu. Po predlogi, nastali na delavnici po idejah prebivalk doma, ga je na steno naslikal grafitar Miha Erjavec ob pomoči dvojca Škart.

Prihodnjo pomlad na izlet na Iški morost

Ker o izginjajočih vrstah ptic v Sloveniji niso bili dovolj poučeni, so v tednu pred delavnico v domu za vse stanovalce organizirali predavanje Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Tilen Vasle jim je predstavil problematiko, katere vrste ptic izumirajo in zakaj. Na delavnici so najprej to znanje obnovili in ozavestili, se pogovarjali o vplivu človeka, kmetijstva in gospodarstva na podnebne spremembe.

Morost na fasadi doma upokojencev Tabor mimoidoče opominja, kakšna dediščina ostaja naslednjim generacijam. FOTO: Voranc Vogel/Delo

V juniju so načrtovali še izlet na Iški morost, naravni rezervat, ki je del krajinskega parka Ljubljansko barje, kjer bi pod vodstvom DOPPS opazovali ogrožene ptice, pa jim je vročinski val prekrižal načrte. Izlet so prestavili na prihodnjo pomlad, ker je prav pomlad najugodnejši čas za opazovanje ptic, je pojasnila Klara Drnovšek Solina, producentka iz zavoda Bunker. Udeleženke delavnice so povedale, da se tega izleta že zelo veselijo.

»Na lanskem druženju, ko smo izdali knjižico pesmi, smo se imeli tako lepo, da smo se še vse leto vsak mesec dobivali na kavi. Stanovalci doma so dali pobudo, da bi letos na festivalu Mladi levi spet nekaj ušpičili in nekaj skupaj počeli. To se je pokrilo z evropskim projektom ACT – Art, Climate, Transition, ki se ukvarja s povezovanjem umetnosti in narave oziroma ozaveščanjem o naravi skozi umetnost. V državah vseh 12 partnerjev projekta, to je organizacij, podobnih Bunkerju, bodo nastali murali ogroženih vrst ptic, s tem želimo povečati ozaveščenost in v svet poslati sporočilo. V zavodu Bunker smo se odločili, da bomo mural naslikali skupaj s skupnostjo, ki smo jo začeli graditi že lani z upokojenci doma Tabor. Območje Tabora je namreč skupnost, v kateri kot gledališče deluje Stara elektrarna, prav tako zavod Bunker,« je razložila sogovornica.

Umetniški izdelki in spletanje prijateljstev

»Poleg umetniških izdelkov, ki nastanejo, je vrednost tudi v spletanju prijateljstev, med prebivalci doma in med nami. Ko se srečamo, gremo na kavo, velika vrednost je povezovanje, pletenje medčloveških vezi prek umetnosti. Mural na fasadi, ki je na ogled vsem mimoidočim, pa je trajen spomenik pticam, nam in našemu druženju. Sporočilo je okoljevarstveno: izginjajoči v času. Morda bodo te ptice na fasadi, naslikanih je nekaj, ki jih je samo še par primerkov v Sloveniji, preživele ptice v naravi, kar je žalostno. Upamo, da bomo prek naše delavnice, ozaveščanja nas samih in naših prijateljev javnost in mimoidoče ozavestili o pomenu ptic, njihovi lepoti in na žalost tudi o izginjanju,« pravi Klara Drnovšek Solina.

»Poleg umetniških izdelkov, ki nastanejo, je vrednost tudi v spletanju prijateljstev, med prebivalci doma in med nami. Ko se srečamo, gremo na kavo,« pravi Klara Drnovšek Solina. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Nekaj sodelujočih stanovalk doma je od lani, nekatere zaradi zdravstvenih težav ne morejo sodelovati, nekaj pa je novih. Tadeja Verdnik, ki slabo vidi, pravi, da ji veliko pomeni ptičje petje, ki ga slišijo vsako jutro in vsako noč. Razveseljujejo jih tudi, ko sedijo v parku in imajo dovolj časa, da zanje poskrbijo. Spominja se, kako so na domačem dvorišču čez zimo obešali salo in seme v krmilnico. »Takšne delavnice omogočajo medgeneracijski odnos do narave in dvigujejo duha, da ne zakrni. Ker ne vidim, nisem naslikala ptice, spesnila pa sem več verzov in sodelovala v dialogih,« je povedala.

Ružica Vučkovič, ki je v domu samo mesec dni, je naslikala čebelarja. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Radi opazujejo ptice in poslušajo ptičje petje

Joži Novak ptice veliko pomenijo, ker ima okno nad drevjem, vsako jutro sliši ptičje petje. Ko sedijo na dvorišču, opazujejo vrabčke in golobe. Ljudje jih sicer hranijo, vendar to ni prav, ker za ptice ni vsaka hrana; kruh se na primer napne, kar ni dobro za njihov želodec, hraniti bi jih morali s semeni. »Narisala sem zlatovranko, ki je ogrožena vrsta v Sloveniji, zelo znana štajerska ptica. Navdušile so me njene barve. Mislila sem, da nisem talentirana za slikanje, pa sem se naučila. Zelo me je pritegnilo tudi predavanje. Vem, da večkrat nastane problem zaradi gradnje določenih stvari, ki ogrožajo ptice, in se oglasijo varstveniki ptic. Zaščitene pa so na barju.«

Nada Bohinc je rojena na deželi, zato so ji ptiči zelo pri srcu. Ko je šla v šolo v Ljubljano in so nato živeli v hiši z vrtom, je bilo tudi tam veliko ptic. Imeli so ptičje hiške na drevesih in jih vsako zimo hranili. »Niso prihajali samo vrabci, prišle so tudi siničke, kosi, rjavček, prihajali so iz gozda. Rada sem jih opazovala. Dve leti je prihajal vrabček, ki je imel samo eno nogo. Opazovala sem kosa, kako je dvoril kosovki. Sedela je na veji, v kljunu ji je prinesel črva in je odletel, ona pa ga je čakala. Delavnica mi je všeč. Narisala sem kosca in črnočelega srakoperja.«

Takšna oblika povezovanja generacij in medgeneracijskega sodelovanja je za stanovalce doma zelo dragocena, je povedala Anica Albreht Sojer. FOTO: Andreja Žibret Ifko/Delo

Učenje tudi pri osemdesetih

Marija Pučko, ki jo kličejo Mimica, je v domu pet let in se zelo dobro počuti. »Takšna srečanja me zelo razveselijo. O pticah sem bila precej nepoučena, ker sem vedno živela v mestu, tudi v tujini. Poznala sem samo vrabce, lastovke in golobe. Ko smo se preselili v Jugoslavijo, sem spoznala kosa. Več jih ne poznam, zato je to zame zelo novo in zelo zanimivo. Naslikala sem štorkljo, da ne bo slovenski narod izumrl, in divjega petelina,« je hudomušno pripomnila.

Lažje jim je šlo od rok pesnjenje, nastali so čudoviti verzi, ki se ob slikah ptic v letu prepletajo na muralu. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ružica Vučkovič je v domu samo mesec dni: »Pritegnile so me teme: Meje, Nismo sami, Sončni zahod, Ptičja moda, Gnezdim, Če bi bila ptica, Ptičja ljubezen, Ptice, pazite se. Na te naslove smo pisali pesmi, krajše in daljše, pet dni, po dve uri in pol, ki minejo zelo hitro. Rišemo in pojemo. Naslikala sem čebelarja. Ugotovila sem, da malo vem o pticah, ki izumirajo. Tu jih spoznavamo, njihovo velikost, barve, kaj jedo, koliko jih je pri nas in ali so drugje na svetu. Tako se učimo pri 80 letih.«

V času našega obiska se je za kratek čas pridružila Karolina Sotler, ki jo kličejo Dragica. Lani je z veseljem sodelovala in bi tudi letos, pa zaradi različnih zdravstvenih težav ne more. Sodeluje s krajšimi obiski, pošlje pesmi, prinese sadje: »Ostali so mi lepi spomini in zato smo ostali tudi prijatelji.«

Junija so načrtovali izlet na Iški morost, kjer bi pod vodstvom DOPPS opazovali ogrožene ptice, pa so ga zaradi vročinskega vala prestavili na prihodnjo pomlad. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Od gospodov dobi košarico

Pogovor je nanesel, da so letošnje udeleženke samo gospe, ni nobenega gospoda. »Gospodje so nekoliko posebni. V domu je samo tretjina moških. Še ti gospodje, ki so, niso vsi v dobri psihofizični kondiciji, da bi lahko prišli. Lani je prišel en gospod, letos pa ga je bolezen zadržala. Štiri sem povabila, pa nihče ni želel priti. Motiviram vse, za katere mislim, da bi radi prišli in bi lahko, ampak velikokrat dobim košarico,« je povedala Anica Albreht Sojer, ki je delovna terapevtka v domu Tabor že 34 let. Z Mladimi levi organizacijsko sodeluje in motivira stanovalce.

Za stanovalce doma je takšna oblika povezovanja generacij in medgeneracijskega sodelovanja zelo dragocena. FOTO: Nada Žgank/zavod Bunker

Pravi, da je za stanovalce doma takšna oblika povezovanja generacij in medgeneracijskega sodelovanja zelo dragocena. »Energija, ki jo mladi prinesejo in se med njimi pretaka, jih osveži za zelo dolgo. Lani jih je osvežila za vse leto in še do zdaj. To je nov, drugačen pogled, ki od znotraj spreminja starejšega človeka in ga dela mladega. Zato je morda lažje delati v majhni skupini kot v zelo veliki. Če bi delavnice potekale vse leto, na primer vsak mesec, bi bilo fantastično, je pa to velik zalogaj.«

Preplet mladih in starejših energij

Epidemija je vse zelo spremenila, ampak zdaj različni dogodki vseeno potekajo, ob upoštevanju priporočil, da bi ostali čim dlje zdravi. Na 300 stanovalcev sem in tja kdo zboli, vendar ti primeri potem izzvenijo in okužba se ne razširi. Trudijo se glede na izzive, ki jih prinese čas. Sodelujejo tudi z vrtci, osnovnimi šolami in gimnazijo Ledina. »Dragoceno je, da je dom vpet v širše življenjsko okolje. Ne sme biti izoliran. Zelo pomembno je, da se prepletajo mlade energije s starejšimi,« pravi Albrehtova.

Vsak dan komaj čakamo, da se kot ptički vrnemo v naše ustvarjalno gnezdo, je povedal Dragan Protić - Prota. »Dobro je, da Bunker da priložnost kombinacijam socialnih aktivnosti in umetniških praks v majhnih skupnostih, kakršna je dom starejših. To je nekaj, kar je nevidno in se ne vidi pogosto, v tem primeru pa je enakopravno z drugimi gledališkimi, glasbenimi in podobnimi programi. Postajamo majhno gnezdo, ki gradi svojo prihodnost.« Ilustrator in oblikovalec Đorđe Balmazović - Žole, ki živi v Ljubljani, pa dodaja, da je iz srečevanja ob kavi blizu doma Tabor vsak mesec nastal ritual, ki mu veliko pomeni: »Kako dobra je država, se kaže v tem, kako skrbi za svoje najstarejše, najmlajše in najbolj ogrožene. Upam, da bo v prihodnosti še več takšnega sodelovanja.«