Kako varovati pravice ljudi z demenco in njihovo premoženje?

Ste tudi svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic. Kdaj naj človek, ki zboli za demenco, začne urejati pravne in formalne zadeve? Na kaj vse je pri tem treba pomisliti?

Ko si mlad in običajno zdrav, na oporoko niti pomisliš ne. Z leti pa začne človek premišljevati tudi o tem, čeravno misli pogosto odtavajo drugam. Tolaži se, da je za ta opravila še čas, vsaj do pozne starosti. A nikoli ne veš, ali jo boš dočakal in v kakšnem psihičnem stanju boš tedaj. Če se pojavi demenca – ki se lahko priplazi prav po tihem, saj zgodnje znake marsikdo spregleda ali podcenjuje – bodo oporoko tisti, ki z njo ne bodo zadovoljni, zagotovo izpodbijali. Zato je treba oporoko napisati pri polni zavesti in dovolj zgodaj. Če imate premoženje, zanjo ni nikoli prezgodaj, lahko pa je prepozno. Prav tako je treba upoštevati, da če si glede oporoke premislite in ste še mentalno zdravi, jo še vedno lahko spremenite, saj velja zadnja.

Lepo je, če lahko komu zaupate, da ste jo napisali, in mu poveste, kje je shranjena. To povejte vsaj tistemu, ki bo vaš dedič. Če bo pri kom to sprejeto slabo, ste lahko tudi tiho. Seveda je idealno, če se lahko z vsemi odkrito pogovorite in razložite svoje poslednje želje. Tako po smrti ne bo presenečenj in slabe volje, kar sploh ni redek pojav.

Mnogi pred smrtjo radi poskrbijo tudi za svoj grob, kajti to je prav tako lahko velik družinski problem. Prav je povedati ali zapisati, kakšen pogreb si želite, sicer je lahko v sorodstvu kreg in slaba volja, včasih pa tudi zagata zaradi številnih neznank, ko svojci zgolj ugibajo, kaj bi si pokojnik želel.
 

Kako in kdaj uredimo oporoko?

Veljavna oporoka je lahko napisana v celoti ročno, za kar ne potrebujete nobene priče. Zelo pomemben je datum, prav tako zapis, da jo pišete pri polni zavesti, brez prisile in strahu. Vsebina je seveda taka, kot želite. Oporoka je lahko napisana na računalnik, a tu potrebujete dve nepristranski priči. Pri njihovi izbiri morate biti pazljivi. Seveda oporoko lahko sestavite tudi pri odvetniku ali notarju. Prav pa je, da je pravilno shranjena. Tako ste lahko povsem mirni.



Notarji vodijo register oporok, zato ste lahko prepričani, da jo bodo zagotovo odprli na zapuščinski obravnavi. Za oporoko, shranjeno doma, namreč obstaja tveganje, da jo skrije ali uniči tisti, ki z njo ni zadovoljen. Če jo seveda pravočasno najde. V tem primeru ne bo oporočnega, temveč zakonito dedovanje.
 

Kako zagotoviti, da na stara leta ne bomo počeli nevarnih reči, na primer, da bi dementni vozili avto?

Danes, ko se življenjska doba podaljšuje, na cestah srečujemo tudi zelo stare in celo bolne voznike. Seveda se zato vprašamo o njihovih psihofizičnih sposobnostih. Najbolje je, da je človek sam dovolj kritičen, da vrne vozniško dovoljenje in ne vozi, ko za to ni več sposoben. Če se to ne zgodi, so na potezi njegovi najbližji. Vsekakor je boljša zamera kot nesreča in njene usodne posledice.

Če pa niti to ni možno, mora ukrepati osebni zdravnik, ki seveda lahko vse »prehiti«, saj dobro pozna svojega pacienta. Vsaj moral bi ga. In prav demenca je bolezen, pri kateri ni pogajanj o tem, ali človek lahko vozi ali ne.


 

Kako zagotoviti, da v starosti ne bomo žrtev nasilja? Kdo pomeni največjo nevarnost?

Starejši, zlasti bolniki, invalidi ali ljudje z demenco, ki so še posebej ranljivi, zlahka postanejo žrtve nasilja, običajno najbližjih. Zato moramo o tem govoriti, nasilje pa prijaviti, tudi v primeru, da ga zgolj zaznamo. Povsem mogoče je, da človek, ki je žrtev nasilja, tega sam ne zmore prijaviti. Možna je anonimna prijava. Včasih gre celo za psihično nasilje, katerega cilj je premoženjska korist.

Mnogi so v starosti ali bolezni deležni tudi različnih goljufij. Nasedejo ponudbam vseh vrst in pri tem porabijo velike vsote. Dementni pa lahko tudi nekontrolirano trošijo denar in ga podarjajo neznancem. Zato je zelo pomembno ozaveščanje bančnih uslužbencev, kar vestno opravlja Spominčica.

Za konec pa še to: zavedajmo se, da imamo vso pravico odločati o sebi in da so drugi dolžni spoštovati našo voljo oziroma pravice. Ko pa zbolimo za demenco, morajo za nas poskrbeti drugi. Posli, ki jih bomo kljub tej hudi bolezni sklenili, bodo izpodbojni, seveda tudi oporoka. Zapomnimo si torej: za oporoko ni nikoli prezgodaj.