Branje z zdravilnim učinkom

Pred kratkim so v knjižnici Peñaranda de Bracamonte v Salamanci v osrednji Španiji uvedli biblioterapijo. V knjižnici, ki je vključena v projekt spodbujanja branja za zdravje na podeželju, so pripravili knjigo receptov, podobnih tistim, ki jih izda zdravnik. Za vsako nadlogo sta predpisani vsaj dve literarni deli, vsa pa so na voljo v knjižnici v papirnati ali elektronski obliki.

Vsakdo, ki rad bere, ve, da je branje povezano z zdravjem. Tako razmišljanje izvira že iz stare Grčije, kjer so verjeli, da so knjižnice svet, tudi zdravilni prostor. Grški zgodovinar Diodor Sicilski, ki je ustvarjal v letih od 60 do 30 pr. n. št., je v svojem monumentalnem delu Zgodovinska knjižnica (Bibliotheca historica), ki je izšlo v štiridesetih knjigah, zapisal, da je imel egiptovski kralj Ramzes II. nad vhodom v dvorano, kjer je hranil knjige, napisan najstarejši znani knjižnični moto na svetu: Hiša zdravljenja duše. Še korak naprej pa so naredili v bolnišnici Al-Mansur v Kairu leta 1272, ko so branje Korana predpisali kot metodo zdravljenja.

Različni termini za biblioterapijo

Postopoma so se uveljavili različni termini za biblioterapijo: terapija s knjigami, terapija z branjem, terapija s poezijo ali terapevtsko pripovedovanje zgodb. Definicija se je spreminjala, v osnovi pa je to terapija, pri kateri ljudje uporabljajo knjige za reševanje svojih težav. Pri tem je pomembna izbira čtiva, to mora biti primerno za klientovo življenjsko situacijo. Koncept biblioterapije se je sčasoma razširil in vključuje priročnike za samopomoč, kjer pomoč terapevta ni potrebna, ali pa je v terapijo vključen terapevt, ki »predpisuje« knjige, ki bi klientu lahko zagotovile potrebno katarzo.

Vlasta Zabukovec, ki je leta 2017 napisala diplomsko nalogo Biblioterapija v knjižnici, piše, da je ta kreativna umetniška terapija, ki vključuje branje določenih besedil oziroma knjig in pripovedovanje zgodb: »Biblioterapija je, na kratko, svetovanje ob knjigi ali s knjigo. Je nedirektivna svetovalna metoda, ki pomembno vpliva na bralčev čustveni, kognitivni in socialni vidik delovanja.«

Knjige, ki so primerne zanjo, so zelo različne: lahko so filozofska dela ali strokovne knjige, morda poezija, najpogosteje pa so kar romani. Vzrok je v tem, da ravno fikcija deluje terapevtsko. Raziskave so pokazale, da lahko branje literarnih romanov poveča zmožnost sočustvovanja in omogoča, da postanemo bolj dovzetni za razumevanje tako svojih kot čustev drugih. Zaradi empatije z izmišljenimi liki postanemo zmožni samorefleksije svojih težav in dosežemo nekakšno katarzo.

Knjige v bolnišnicah

Da je literatura pomembna, je v zgodnjem devetnajstem stoletju ugotavljal zdravnik Benjamin Rush, ameriški revolucionar, ustanovni oče ZDA in podpisnik deklaracije o neodvisnosti ZDA. Zagovarjal je njeno uporabo v bolnišnicah »tako za zabavo kot za poučevanje bolnikov«. Rush skupaj z Johnom Minsonom Galtom II., ki je prvi pisal o uporabi biblioterapije v duševnih ustanovah, velja za pionirja na tem področju v ZDA.

Zaradi zavedanja o pomembnosti knjig so te leta 1900 postale bistveni del ameriških in tudi evropskih psihiatričnih ustanov. Toda šele leta 1916 se pojavi pojem biblioterapija, ko ga je v članku uporabil Samuel McChord Crothers. Nova smer biblioterapije pa je nastala med prvo svetovno vojno, ko so v vojaške bolnišnice namestili knjižničarje, ki so delili knjige bolnikom in z bolnišničnimi zdravniki razvijali nastajajočo biblioterapijo. Charles Hagberg-Wright, knjižničar londonske knjižnice, je leta 1930 na konferenci Rdečega križa Britanskega imperija govoril o pomenu biblioterapije kot dela »kurativne medicine« v bolnišnicah.

Carolyn Shrodes je dvajset let pozneje, leta 1950, razvila teoretični model, ki deluje na domnevi, da na ljudi močno vpliva identifikacija z liki v zgodbah. Danes te tehnike zdravljenja uporabljajo predvsem v Franciji in angleško govorečih državah, v Sloveniji pa je literaturo z namenom pomoči pri terapiji leta 1966 uvedel psihiater Janez Rugelj, ki je večino svojega dela posvetil zdravljenju alkoholizma. Pomagal je več kot 500 zdravljenim alkoholikom in drugim.

Pri nas biblioterapijo danes najdemo na straneh inovativnega programa Omra (omra.si), ta je namenjen posameznikom in njihovim svojcem, ki trpijo zaradi motenj, povezanih s stresom, motenj razpoloženja in drugih težav z duševnim zdravjem. Na svojem spletnem mestu imajo sodobne izobraževalne vsebine in pripomočke, pod zavihkom samopomoč najdemo tudi biblioterapijo.

Zdravljenje z branjem knjig

Čeprav obstaja več vrst biblioterapije, Omra na področju duševnega zdravja navaja predvsem dve: »Pri prvi človek s težavami v duševnem zdravju te samostojno rešuje, v knjigah pa najde zamisli, kaj bi bilo zanj koristno. Pri drugi je poudarek bolj na človekovem pogovoru o knjigi, ki jo bere ali jo je prebral, s strokovnjakom s področja duševnega zdravja, ki mu je knjigo priporočil z namenom, da hitreje spregleda in spozna svoje težave in možnosti za okrevanje.«

Pri Omri imajo objavljen seznam biblioterapevtskih knjig, ki ga redno posodabljajo. Za anksiozne motnje imajo seznam 20 knjig domačih in tujih avtorjev, kot so Damjana Bakarič, Mojca Z. Dernovšek ali Lissa Rankin s knjigo Ozdravimo strah. Kar 26 knjig je na seznamu za obvladovanje depresije, od Laure L. Smith Depresija za telebane do Friedricha Weinreba Samozavest in depresija ter knjige Zalke Drglin Zima v srcu – ko se materinstvu pridružita depresija in tesnoba, radost pa odide.

Seznam knjig za bipolarno motnjo razpoloženja obsega sedem knjig, med katerimi je večina slovenskih avtorjev: Renata Ažman, Mojca Z. Dernovšek, Zala Miklavčič in Jaka Tomc ter vodnik k samoobvladovanju manične depresije Od znotraj navzven, ki so ga pripravili v Šentu. Trinajst knjig pomaga pri obvladovanju stresa, od Kelly McGonigal Druga stran stresa – zakaj je stres dober za nas in kako ga izkoristiti sebi v prid do poljudnoznanstvenega priročnika Stres, kuga sodobnega časa Maje Megla.

Največ knjig je pod oznako Strategije preživetja, kjer najdemo med drugim naslove Samotnost praštevil Paola Giordana, štiri knjige Martina Kojca, Poti samouresničevanja Janeza Ruglja in Ni prostora za prasce Roberta I. Suttona. Med 14 knjigami, ki pomagajo pri težavah z osebnostnimi motnjami, izstopajo tuji avtorji, kot so Albert Bernstein, Katherine Crowley in Paul T. Mason.

Od slovenskih knjig pa so na seznamu tri: Mejna osebnost: viharnost, nihanja razpoloženja, izbruhi besa, strah pred osamljenostjo Vladimirja Auerja, Osebnostne motnje v teoriji in praksi: zakaj nastanejo, kako jih prepoznamo in kako zdravimo Simona Brezovarja in Priročnik o izkušnji osebnostne motnje: izostrimo prepoznavanje osebnostnih motenj, njihovih posledic in možnosti odzivanja urednice Mojce Z. Dernovšek.

Katere knjige so še primerne

Strokovnjaki še opozarjajo, da lahko pri biblioterapiji, ki jo izvajamo sami, ostanemo v svojem krogu, saj se nehote zatekamo h knjigam in avtorjem, ki jih že poznamo, ne iščemo in ne najdemo pa literature, ki jo v resnici potrebujemo. Tu pridejo na vrsto biblioterapevti, ki lahko priporočijo knjigo, primerno za nas, ter se, če je stanje posameznika resno in potrebuje strokovno pomoč, s pacientom tudi pogovarjajo in skupaj iščejo rešitve težav.

Zato Vlasta Zabukovec v svoji diplomski nalogi ne opozarja le na dejstvo, da si knjižničarji že nekaj časa prizadevajo za uveljavitev biblioterapije. Vendar pa oni niso usposobljeni za njeno izvajanje, saj to zahteva vodenje terapevtskega procesa. »Zato predlagam, da se za svetovalni proces, ki poteka ob ali po branju knjige, prevzame termin 'bibliosvetovanje'. To pomeni strukturirano vodenje svetovalnega pogovora z namenom odpiranja dialoga, razumevanja bralčevih stisk in vodenega iskanja drugačnih načinov razmišljanja, čustvovanja in ravnanja. Svetovalni proces zahteva določena znanja in veščine, ki jih lahko knjižničarji usvojijo v posebnih programih usposabljanj,« pravi Zabukovčeva, ki je prepričana, da bi morali dati biblioterapiji/bibliosvetovanju posebno mesto in jo jasneje umestiti v knjižničarjevo delo.