Življenje z žuželkami

Moje življenje je zaradi imena tako rekoč že od rojstva povezano z žuželkami. Kot otroka so me nenehno klicali Čebelica Maja, kar mi je šlo grozno na živce in sem si neskončno želela drugega imena, četudi sem oboževala to risanko. Kasneje sem se označevanja s čebelico navadila in mi je postalo celo simpatično, zlasti ko sem ugotovila, da imava z razposajeno junakinjo Majo pravzaprav kar nekaj skupnih značajskih lastnosti.

Ker veliko časa preživim v naravi, se tudi v realnem življenju, ne le v risankah, veliko srečujem z insekti. Med plezanjem v hribih so mi še posebej »ljube« muhe v podobi čebel, ki so sposobne človeku s svojim zzzzz ure in ure brenčati okoli ušes. To še posebej rade počnejo, kadar soplezalca, na primer zaradi vetra, linije smeri ali drugih razlogov že tako slabo slišiš. Z njimi se včasih kar na glas kregam, a nič ne pomaga. Druga nadloga pa so mravljice, ki so lahko s svojimi ugrizi na varovališčih, kjer se pogosto nimaš kam umakniti, še kako hude, da ne rečem kar malo hudobne. Na srečo vsaj komarjem in klopom moja kri manj diši.

A z žuželkami se da tudi družiti. Med epidemijo, ko smo delali od doma, se je nekje nad mojo delovno mizo naselil pajek suha južina ali matija in se občasno po pajčevini spustil nanjo, paradiral po tipkovnici, monitorju in delovnem prostoru, dokler ga nisem nežno nagnala nazaj v njegovo domovanje. To druženje je trajalo kar nekaj dni, nato pa je preprosto izginil.

Nedavno pa je na krmilo mojega gorskega kolesa na vožnjo prisedel čudovit črno-bel metulj in kljub vetru in silam ob vzponih in spustih tam z neizmerno voljo vztrajal kar nekaj kilometrov. Vmes je ob nekem postanku za hip odletel in prišel nazaj. Dokončno ga je odpihnilo šele na zadnjem spustu, ko mu niti zavetje moje roke ni več moglo pomagati. Kar hudo mi je bilo, saj je skoraj postal novi član gospodinjstva.

Maja Grgič