Vse moje zmage

Včasih se življenje spremeni v tekmo in dan v točko, ki jo dobiš ali izgubiš. In nenadoma postane smisel vsega tisti korak naprej, ki ga lahko narediš ali ga ne moreš narediti.

Zato mi je padel v oči oziroma v uho eden od govorov. Namesto da bi govoril o številnih zmagah, je Roger Federer pred nekaj tedni diplomirancem Dartmouth Collegea govoril o svojih porazih. Govoril je o trenutku, ko je takoj po izgubljeni tekmi sedel v letalo, gledal skozi okno in si ponavljal eno samo vprašanje: »Kako sem lahko zgrešil tisto eno točko?«

Veliki športnik je govoril o življenju, pravzaprav o tem, kako se vedno vse ustavi pri eni točki, enem golu, enem košu, ki mu sledi še eden in še eden, in tako vse do dobljenega seta, vse do osvojene tekme … ali poraza.

Šport je odsev življenja v ogledalu igre, a tiste resne, težke, neusmiljene igre, ki včasih spominja na brutalno južnokorejsko serijo Igra lignja. Zmaga nas izziva, vabi, kliče, vendar je v njej glavna oseba poraz. Poraz, ki kali športnika, ki oblikuje šampiona, predvsem pa človeka uči, da je tisti naslednji korak z dvignjeno glavo pomembnejši od zmagovalne trofeje.

Zmaga je lažnivka, ki nam deli pohvale. Poraz pa je soigralec, ki nas opazuje od strani in šteje solze, ki jih bomo potočili ali pogoltnili, psovke, ki nam bodo planile iz ust, obljube, ki jih sami sebi dajemo v trenutku, ko zgrešimo to eno točko, koš ali gol, ko pademo in se odločimo, da bomo vstali, ker je pred nami nov dan.

Težki porazi so zame pomembnejši od lahkih zmag. Naučili so me živeti dostojanstveno in brez predaje, odprli so mi prostor za soočanje s samo seboj in mi pomagali razumeti, da je prav to najtežji odnos, ki ga lahko ima človek s svojo voljo in brezupom, ter najgloblje srečanje s smislom vsega, kar počnem in želim doseči.

Kajti življenje je kot športna tekma. Z vsako dobljeno točko vpraša: »Kaj pa, če boš izgubila tekmo?« Grem naprej, odgovorim. In naredim naslednji korak.