Vesolje v Dnevni sobi

In potem tistim, ki ostanemo v mestu, ostanejo zatočišča. Že nekaj časa živim v tistem delu Ljubljane, v katerem se vsak dan na poti do službe sprehodim mimo barov od Žmauca, Vesolja in Living Rooma, kjer ob različnih urah dneva posedajo dijaki, študenti, glasbeniki, med premori med vajami v Drami se tam usedejo igralci in režiserji, tam so literarni kritiki, pisatelji in novinarji  ...

Zadnjič mi je  antropolog Dan Podjed v Living Room prinesel njegovi črno beli knjigi Krizolacija, ko naju je za sosednjo mizo pozdravil frontman skupine Let 3 Damir Martinović Mrle, ki je prav takrat ustvarjal muziko za predstavo Paola Maggelija v Cankarjevem domu. Režiser se je že bližal omizju, in to ravno v trenutku, ko je z druge strani prihajala Miša Molk, z druge pa Branko Šturbej; razširila sta roke v objem;  in v hipu je iz mimobežne kave nastala zgodba.

Hočem reči: Moja vsakodnevna pot po Igriški ulici je tvegana, vsakič, ko grem mimo, za mizicami v senci dreves sedi vsaj nekaj oseb, ki se jih razveselim ..., a se uspešno upiram skušnjavi. Tokrat se nisem zmogla upreti, prisedla sem na kavo k filozofu Janu Ciglenečkemu, ki je z mlajšim kolegom, zgodovinarjem Žigo Smoličem, skočil na kavo z bližnje Filozofske fakultete, da bi naredila načrt za njuno (še eno) pot v Egipt. In Egipt je, slučajno, tudi moja tema. Prisedla sem torej, »samo za pol urce«, nič hudega sluteč, da se bo to odvilo v enega od bolj nenavadnih popoldnevov v tem začetku poletja.

V Vesolju so se tako za našo mizo zgrinjali planeti in kometi, tudi zvezde, najprej je mimo v zloščenih Pradinih čevljih in beli opravi, kot večni mladenič, prihitel Sašo Jerše, prodekan na FF ... Nato je mimo primarširal urednik na založbi Beletrina Urban Vovk, ki bi se mu najraje skrila, saj že predolgo čaka na moj rokopis ... Pridružil se je psihiater Borut Škodlar, ki je prišel s sprejemcev na bližnji AGRFT, režiserja Jernej Lorenci in Matjaž Zupančič sta se po sprejemcih usedla za sosednjo mizo in najprej gledala zadnje minute košarkarske tekme, za hip se je tam zaustavil še glasbenik Nino de Gleria, na poti na koncert Andraža Poliča; kot bi vesolje slišalo moje skrite prošnje, se nam je pridružil še Damjan, specializirani doktor za applove računalnike, nato je ob sosednji mizi, vdan v usodo, svojega maca zaprl še Boštjan Narat, stalni gost, in primaknil svoj stol k omizju.

Na mizo v Vesolju so padale ideje, briljantni miselni lupingi prodekana, razprle so se asociativne mreže in zgodbe od ptolemajskega do koptskega Egipta, od svetega grala, o katerem piše knjigo Ciglenečki do Macbetha in Lady Macbeth, kot prototipa sodobnih diktatorjev in njihovih žena, teza Jeršetove zadnje knjige Angelus Novus, dokler nismo na koncu obdelali Da Vincijevega Janeza Krstnika, ki je očitno vsem za omizjem bolj vznemiril domišljijo kot Mona Liza ... In tako se je še eno popoldne, čudno zmešano, polno asociacij, v katerem so si zgodbe podajale roke in so se rodile nove, prevesilo v večer, skoraj v noč.

In potem sem si rekla: c'est​ la vie. (La vie je še en barček, ki se tišči Vesolja) Ne le v tistih kavarnah Pariza »iz drugih časov«, o katerih so se pisale pesmi in romani, ne, tudi zdaj in tukaj, v tem mestu obstajajo kavarne, prostori, ki so magnet za posebne duše. Tisti bari, ki so bistveni prostori življenja skupnosti, kot je napisal Boštjan Narat za Večer, in ko jih izgubljamo, izgubljamo svoje mesto. Nič čudnega, da njegova kolumna visi uokvirjena na častnem mestu na steni Vesolja. Najbolj nenavadne stvari se rodijo in so se rojevale v najbolj običajnih barih. Zaradi tistih, ki so jih izbrali za svojo zatočišče, svojo dnevno sobo, svoje vesolje.