Vedeževalka na žuru

Za razliko od preteklih let, ko smo lepe denarce zmetali v razne otroške igralnice, trampolin parke, bazenske komplekse in podobne institucije, ki služijo na račun prvinske groze staršev, da bi jim podivjani mulci razdejali dom, smo se bili za hčerkin rojstni dan prisiljeni znajti sami.

Odločena, da kodrolasi Aleš ne bo imel možnosti, da mi napiše kazen, sem hčerko obvestila, da bo število povabljencev usklajeno z ukrepi, navdihnjena z dr. Rozmanom pa sem odredila, da bodo žingali v garaži.

Začelo se je dobro. Srečni izbranci so na vrtu nabijali žogo, jaz pa sem z najnormalnejšo mamo na balkonu srkala precej močen gin tonik. Ustrezna psihološka priprava je nujna.

Slabe pol ure kasneje so se začele pritožbe, da jim je dolgčas. Ob glasbi iz garažnega diska sem razočarana ugotovila, da vzgoja v pošten rock'n'roll kader še ni obrodila sadov.

Sledil je vrhunec dneva: obisk pri vedeževalki. Na glavo sem si poveznila ruto, si nanesla črno črtalo in mulce enega po enega spuščala v svetišče našega doma, razsvetljeno le s svetlobo sveč.

»Vas zanima posel, zdravje, šola, morda ljubezen?« sem ponavljala kot papiga. »Ljubezen!« so odločno druga za drugo zatrjevale deklice. »Posel!« me je presenetil odgovor tretješolcev, ki so na podvprašanje, ali bi vseeno radi slišali tudi kaj o tem, kateri punci v razredu so všeč, sramežljivo prikimavali.

Kot vedeževalka sem se, nesramežljivo priznam, odlično izkazala. Oborožena sem bila z informacijami naše novopečene devetletnice. Če bo njen največji konkurent v šoli nepričakovano popustil, bo to zato, ker mu je skrivnostna gospa na otroški zabavi prišepnila, da ga šola spravlja v prevelik stres in da so v življenju še veliko bolj zabavne reči, kot je čir na želodcu v najstniških letih.